Naslov sem ukradla z instagram profila luwrgurl, ki ga sledim, ker skozi format meme točno izpisuje vsakodnevna čustvena stanja neke generacije, ki je sicer mlajša od mene, pa se v nekaterih njenih občutkih in stiskah vseeno zelo najdem. Napis Rojena za brezpogojno ljubezen, prisiljena se žvalit v klubih (ki je v izvirniku prilepljen na skrinšot animeja) točno povzame osnovno, da ne rečem defining romantično razmerje časa, ki ga živimo / romantično razmerje negotovosti, neizrečenosti, neobveznosti in strahu / romantično razmerje, ki se zdi vse, pa ni nič / kvaziromantično razmerje, ki ga (kljub temu, da sem stara že skoraj osemintrideset let) najbolje poznam in sem ga že večkrat (pre)živela sama: to je situationship.

PRAVLJICA

Stara sem deset let. V četrtem razredu v šoli v naravi, edicija plavanje, v Pacugu na spodnjem delu pograda berem Pripovedke iz Shakespeara Charlesa in Mary Lamb, ki mi jih je oči kupil v antikvariatu. Sama sem v sobi, moji sošolci so zunaj, po potkah se obmetavajo z vodnimi balončki. Med vsemi zgodbami v tej knjigi, ki so za moje možgane eksplozija impulzov / dragocenih informacij / gozd, iz katerega podob se napajam še danes (Charles in Mary Lamb, moja zgodnja wikipedia), se že takrat posebej navežem na Rozalindo, junakinjo, ki jo med vsemi Shakespearovimi ženskami najbolj obdaja excitement romantične avanture. Rozalinda je pogumna in samostojna protagonistka, ki brez staršev, samo s prijateljico (in Norcem) zapusti dom, ki zanjo ni več prostor varnosti (oče, bivši vojvoda, je odšel z dvora, mame nihče ne omenja). V novem domu, ki je gozd, postane nekdo drug (Ganimed), se zaljubi in se sčasoma prebije do svojega srečnega konca. Pot do srečnega konca ni dolgočasna: Rozalindi se v gozdu zgodi veliko razburljivih stvari: levi, pastirske koče, džungla, čudni vitezi, ki govorijo stvari, ki jih bom kasneje, ko se bom z dramatiko profesionalno ukvarjala, prepoznala kot najslavnejše Shakespearove citate (Ves svet je oder). Rozalindina zgodba je zame, staro deset let, idealna pravljica: ženska junakinja se osamosvoji in osvobodi, se zabava, se pretvarja, vmes veliko govori (Rozalinda je med vsemi Shakespearovimi ženskami tista, ki ji avtor v usta položi največ besed), na koncu se poroči z ljubeznijo svojega življenja.
Kdo bi si želel še kaj več?
Nihče.

In vendar: od svoje otroške fascinacije z Rozalindo se ne spomnim pravljične poroke, ampak vsega, kar se zgodi pred tem. Spomnim se razburljivih stvari, ki jih Rozalinda doživi, preden jo oče in stric poročita z Orlandom. Spomnim se zabavne podobe poezije, ki visi na drevesih. Spomnim se zgodbe o levinji. Spomnim se smešnih pastiric, ki se pojavijo iz nič, in lika z imenom Himen. Od Orlanda se spomnim samo njegovega romantičnega imena, ki ga desetletja kasneje, kako primerno, nosi najstniški heartthrob dvatisočih, Orlando Bloom. Kdaj sem namesto razburljivih stvari od življenja začela pričakovati pravljico?
(Kasneje se izkaže, da življenje v glavnem ni ne eno ne drugo, ampak nekaj medlega vmes.)

ARDENSKI GOZD

Tema mojega doktorata (še nedokončanega, alas!) je: Gozd kot prostor spremembe v evropski dramatiki. Prav Shakespeare v prizorišče – gozd – postavi številne svoje igre, in sicer vseh žanrov. Fiktivni Ardenski gozd iz Kakor vam drago je skoraj tako znan kot gozd v bližini Aten, v katerem se na kresno noč srečujejo čarobna in človeška bitja iz Sna kresne noči. Gozd je pomemben motiv Dveh gospodičev iz Verone, Kralja Leara, Viharja. Transformacija, ki se likom zgodi v gozdu, je včasih brutalno nasilje, kot v Titu Androniku, v katerem posiljena Lavinija iz gozda pride brez jezika in brez rok, da ne bi mogla poročati o svoji izkušnji. Včasih je transformacija surrealna čarovnija Sna, podivjana narava iz Viharja in Leara. V Macbethu, ki je prav tako tesno kot s pohlepno političnim človeškim umom zvezan z motivom nepredvidljive narave, s škotskimi višavji, s čarovnicami in blatnimi gradovi v megličastih pokrajinah, se gozd fizično premika. (Čeprav se izkaže, da je premikajoči se dunsinanski les samo z vejami zakrita angleška vojska, se v besedi gozd skriva Macbethova poguba.) V Shakespearovih komedijah je gozd prizorišče spremembe spola in seksualne sproščenosti: seksualna dezinhibiranost je v bolj zahodnem, zadržanem Kakor vam drago nakazana, v manj evropskem, bolj balkanskem in barbarskem Snu kresne noči pa zelo neposredna.

V priredbi se trudimo, da bi bila spolna fluidinost v Ardenskem gozdu glave čim bolj naravna, samoumevna in nebremenjena. Motiv Rozalindine transformacije v Ganimeda se mi zdi pomemben predvsem s stališča svobode, ki jo omogoča sama ideja krinke/krinka, pridobljena že samo z izrečeno željo: postati nekdo drug.

Sicer pa, gozd je kot prostor spremembe v dramatiki tudi sentimentalno povezan z motivom hrepenenja (Čehov, kdo pa?):
in tudi gozd v glavi naše Rozalinde je eno samo hrepenenje.
(Iz take smo snovi kot sanje.)

ZELENA KOPALNICA ALI SOLZE, KI SO SE NA TLEH RAZLEZLE V OGROMNO LUŽO, ZDAJ DEŽUJEJO PO MOJI VEČERNI OBLEKI

Rozalindin najljubši prostor v stanovanju je njena kopalnica. Kopalnica ima banjo, ki postane plovilo, Noetova barka za pot v Ardenski gozd. Kopalnica se prva spremeni v čarobno prizorišče pravljice, v kateri je mogoče vse – ali pa vsaj precej več kot v banalnem življenju. Ob Rozalindini kopalnici pomislim na kopalnico iz filma Spencer, zeleno kot dno bazena ali z algami porasli rečni breg, v kateri lady Diana Spencer v večerni obleki objema WC školjko, v katero se je malo prej izbruhala. Kopalnica očisti, odnese vse telesne odpadke, obenem pa je izrazito prostor tolažbe: vroča voda, golota, maternica, sveče, mir.
(Tvegam, da me boš prepoznal, in me potem ne boš več hotel.)

ČAROVNIJA

Čeprav v gledališču, odkar ni več denarja, pogrešam efekte in čarovnijo, vem, da so največja čarovnija podobe, ki si jih ustvarim v glavi.
(Kdo je tako zdrav, da mu svet ni zmedel uma?)

POTEM ROZALINDE NI BILO VEČ, IN VSE, KAR JE V ŽIVLJENJU MISLILA IN ČUTILA, JE IZGINILO ZA VEDNO

Na koncu so didaskalije: Vsi se imajo dobro. Rozalinde ni. Rozalinda teče skozi gozd. Tišina je, samo breze šumijo. Kot bi nekdo potihem, ampak res potihem govoril: Rozalinda, draga moja Rozalinda, bodi vesela.

V zadnjem času sem mimogrede ugotovila, kako pogost je v literaturi, ki jo berem, na instagramu ali v drugih oblikah umetnosti, ki jih konzumiram, motiv izginjanja. Mlada ženska se izpiše iz sveta, in to nikakor ni isto kot smrt, rekla bi, da gre bolj za nabiranje moči. Da bi izginili, hrepenita dve protagonistki moje priljubljene avtorice Ottesse Moshfegh, naslovna junakinja iz Eileen in brezimna protagonistka My Year of Rest and Relaxation. Nobody physically saw me for a year, Taylor Swift reče enkrat pred izidom albuma Reputation, na katerem potem v komadu Call It What You Want pravi: Nobody’s heard from me for months / I’m doing better than I ever was.

Tudi sama vsak dan in nenehno usmerjena v rezultate hrepenim po počitku/izstopu, in včasih se zdi, da bi bila popolna menjava identitete (Rozalinda v Ganimeda) lažje izvedljiva kot samo malo olajšati kolesje, v katerem sodelujem.

ŠEKSPIR MIKS

Na neki točki dela na predstavi postane jasno, da bomo v feel-good, pop (in jaz seveda obožž pop) vajbu naše MGL komedije potrebovali songe. (Ta predstava v resnici seveda ni komedija – kar pa še ne pomeni, da ni smešna.) Songe v maniri, ki bi resne šekspirologe mogoče spravila v grozo, skolažiram(o) iz najbolj znanih citatov iz drugih Shakespearovih tekstov: iz take smo snovi kot sanje / spati, nemara sanjati / pekel je prazen, vsi vragi smo tu / to vemo, kaj smo, a ne vemo, kaj utegne biti iz nas / kdo je tako zdrav, da mu svet ni zmedel uma / iz tega gozda si ne želi priti, rad ali ne, tu moraš se muditi / ko oči zapremo, prikazni zremo. Tudi preostanek adaptacije je prežet z odlomki iz drugih Shakespearovih del, to pa zato, ker so ta besedila med seboj čudovito kompatibilna. Zelo uživam, ko pobiram bisere in smeti / ko Vojvodove tekste spajam(o) s starim Capuletom iz Romea in Julije, Lenkine in Celijine s Hermijo iz Sna kresne noči, Brusove s Spakom iz Sna, Arielom iz Viharja in Mercutijem iz Romea in Julije. Rozalinda med padcem v gozd svoje glave govori Mercutijev monolog o Mabi, dramilki sanj.

Zagovarjam stališče, da je Shakespeare izrazito ljudski, izrazito praktično gledališki pisec: teksti po naročilu / nakradeni motivi / mešani žanri / mešane forme / mešanje verza in proze / mešanje biserov s smetmi / katedrala in hlev. Zato njegove besede, ki so cel univerzum tega, kar vse je človek, z največjim veseljem mešam z našimi in jih, kolikor dobro lahko, na novo kolažiram v interpretacijo, ki bo govorila času in za čas, ki ga živimo.

SITUATIONSHIP

V adaptacijo vstopam zelo osebno, kar seveda zame ni nepričakovano.

NAPISATI SI SVOJ HAPPY END

Koncept, da si življenje lahko izpišeš tako, da bo srečnejše, in ti to prinese določeno uteho, čeprav ni resnica, ampak fikcija, mi je pri srcu od romana Iana McEwana Atonement (Pokora) iz leta 2001, po katerem je Joe Wright leta 2007 posnel istoimenski film. Protagonistka Pokore Briony Tallis kot otrok (stara je trinajst) zagreši usodno napako, ki njeni starejši sestri Ceciliji prepreči poroko in (domnevno) srečo z (domnevno) ljubeznijo njenega življenja. Potem se zgodi še veliko stvari, ki so za propad Cecilijine sreče enako ali bolj odgovorne kot nepremišljena laž otroka Briony (na primer druga svetovna vojna), in vendar se Briony kljub temu do konca življenja ne more znebiti občutka krivde, da je sestri uničila življenje. Da bi napako vsaj malo popravila in si olajšala vest, napiše roman, v katerem njena sestra dobi vse, kar se ji je v življenju izmaknilo. Za pokoro Briony napiše Cecilijino idealno zgodbo.

To bi se komu, ki raje kot v svoji glavi živi v resničnosti, morda zdelo neumno ali celo žaljivo – meni, ki imam avtofikcijo (preveč) rada, pa se zdi, da je bilo Ceciliji delno zadoščeno: postala je romantična, potencialno nesmrtna junakinja, kar je več (kakšna tolažba!) kot biti navaden človek. Prepisati svoje življenje v pravljico, žanr, ki omogoča ultimativen HAPPY END, ker je to imanentna značilnost tega žanra / ker drugače sploh ni / sploh ne more biti mogoče / samo še malo, pa bo / zdaj bo /, je izhodišče našega Shakespeara in Rozalindine sanjarije. V resničnem življenju so stvari tako pomešane, če pa svoje življenje in njegove protagoniste prestavim v pravljico, bom mogoče vsaj / za en dan / eno uro / dosegla svoj HAPPY END.

Povezava: PDF gledališkega lista