Dramaturginja in dramatičarka Eva Mahkovic ter režiser Juš Zidar sta se z avtorsko priredbo Idiota Dostojevskega že izkazala za produktiven ustvarjalni tandem. Po poti izvirne odrske postavitve tokrat stopata s še izraziteje avtorskim in drznim posegom v eno najpriljubljenejših Shakespearovih komedij. Avtorica besedilo razgradi ter aktualizira v slogu hibridnega spajanja žanrov in prozno-verznega prepleta, strnjenega okrog izrazite idejne premise.

Pripovedno osišče v Kakor vam drago prevzema naratorka (Lena Hribar Škrlec), ki iz duhovnega horizonta neizpopolnjujoče stvarnosti, poustvarjene z realistično scenografijo sodobnega stanovanjskega interjerja, v vlogi Rozalinde vstopa v izkrivljeno dekonstrukcijo Shakespearovega dramskega sveta. Njen pobeg v Ardenski gozd, ki v izvirniku predstavlja izstop iz dometa oblastniškega tirana, postane sinonim za prostovoljni odmik od suhoparnega vsakdana in prostor izkustva lastne avtonomnosti znotraj neomejujočih spon domišljijskega ustroja. Rezultat Rosalindinega pobega v imaginativno, ki se izrisuje kot prostor svobode, kreativnosti in hrepenenja, je preplet fiktivne, skoraj pravljične poustvaritve Shakespearove drame z metadramskim pripovednim okvirjem, ki si za izhodiščno vprašanje jemlje obračun z idealom izpopolnjujočega ljubezenskega konca. Prototip romantične ljubezni, ki z zgolj rahlimi variacijami povsem prežema popularno medijsko krajno, postane rdeča nit vstopa v dramsko besedilo, ki v avtoričini priredbi ne sledi več nikakršni trdni aristotelovski, narativni pripovedni strukturi, temveč se s cikličnim vračanjem k prevpraševanju izvornega motiva srečnega konca drzno sprehodi po Shakespearovem opusu. Iščoča tisto melodramatično vezivo, ki z opevanjem zaljubljenosti prežema Shakespearova dramska dela, avtorica Kakor vam drago pretvori v krpanko monoloških fragmentov in dramske like preobraža v zborovske nosilce s patosom nasičenih ljubezenskih krilatic. Ne zgolj, da bi prikazala vsenavzočnost romantičnega ideala, temveč da bi hkrati izpostavila utopično naravo njegove opevane končnosti. Tako se v komično-ironičnem obračunu s shakespearjevsko ljubezensko komedijo pravzaprav vrača na sam začetek geneze tega danes priljubljenega žanra in razgrajuje prototip, iz katerega se napajajo sodobne romantične komedije. Avtorica v dramaturškem poigravanju z dramskimi začetki in konci prikaže, da je prostor fikcije kolesje geneze neulovljivih hrepenenj in hkrati edini prostor njihovega v realnosti neuresničljivega izkustva. 

Kakor vam drago je zanimiv medbesedilni uprizoritveni konglomerat, ki izrazito zajame dramaturško dekonstrukcijo besedila tako, da jasno kronološkost zamenja z motivno asociativno dramaturgijo, ki se izmika napredovanju zgodbe in se približa sanjskemu potovanju.

Kakor je v Kakor vam drago Shakespeare v ospredje prvič postavil žensko zgodbo in njeno čustveno življenje, se tudi avtorska priredba vrti predvsem okrog Rosalindinega notranjega sveta. Režijska estetizacija v natančni koordinirani uskladitvi plasti naracijo s sanjskim tako, da like tretira kot njene notranje glasove, prišleke iz nekega drugega univerzuma, ki s prevzemanjem Shakespearovega verzificiranega in poetičnega jezika predstavljajo kontrapunkt njeni sodobni govorici. Celija (Ajda Smrekar), Brus (Jana Zupančič), Lenka (Tina Potočnik Vrhovnik), Jaques (Filip Samobor), Orlando (Filip Štepec), Oliver (Matevž Sluga), Silvij (Jaka Lah), Feba (Joseph Nzobandora – Jose) in Vojvoda (Primož Pirnat) so predstavniki sveta, ki se ravna po povsem drugačnih pravilih. V formi odrske magije izginjajoči in nepričakovano pojavljajoči se izza oken, iz omar, hladilnika itd., vstopajo v njeno jutranjo rutino in jo soočajo z raznoterimi manifestacijami ljubezenske dikcije. Rosalindina odločitev za vstop v imaginativno popotovanje sprva snovni okvir sodobne meščanske bivanjske enote prelevi v prizorišče dramskega dogajanja, zgoščenega okrog številnih ljubezenskih zapletov in relacij; posledično se izvirni dogajalni prostor drame (dvor in Ardenski gozd) poustvarja zgolj sugestivno. Obzorje dramskih likov zameji tudi kostumska nasičenost, ki je s skoraj kričečo pompoznostjo v izrazitem kontrapunktu z bolj prizemljenim, a še vedno estetsko stiliziranim prostorskim modernizmom (scenograf Branko Hojnik). Kostumi v kombinaciji detajlov elizabetinskih dvornih oblek, poudarjenih tekstur in modernega dizajna se morda še najbolj približujejo kostumskim spojem arhaičnega in modernega, ki smo ga lahko videli v Nesrečnih bitjih Jorgosa Lantimosa (kostumografinja Jelena Proković). Satirizacijo pravljične forme gradi tudi izrazito poudarjen zvočni aspekt uprizoritve. Ta z igrivimi, feel good pop toni snuje akustično komplementarnost povzdignjenemu slogu igre, hkrati pa tvori podlago kolektivni mizanscenski koreografiji, izraziteje poudarjeni v trenutku avtorskih songov (avtor glasbe Laren Polič Zdravič). Igralski kolektiv karakterizacijo protagonistov prepričljivo kreira z grotesknim potenciranjem nekaterih osebnostnih stereotipov, z onomatopoetičnim oponašanjem živalskih glasov pa se poveže v mitski, zborovski kvaliteti. Vsak uprizoritveni element pridodaja h kompaktni uprizoritveni estetiki, ki sicer žanrsko razgibano uprizoritev poveže v občutku formalizirane enotnosti in v skupnem imenovalcu parodizacije obrazcev ter estetike popularne kulture.

Tovrstna komična refleksija pa istočasno ponudi plodno platformo za afirmativno vključitev nekaterih drugih premislekov. Prepoznavno avtorska dramska struktura se namreč dosledno oplaja pri tistih elementih izhodiščnega dramskega besedila, ki se navkljub kronološki oddaljenosti in družbenemu napredku kažejo kot še vedno problemski, predvsem v reprezentaciji marginaliziranih skupnosti. Vez z originalom nosi tako poudarjena homoerotika, ki izvorno naklonjenost Celije do Rosalinde razširi v vsesplošno, tudi telesno eksplicitno afirmacijo ljubezni onstran spolne binarnosti. V osvoboditvi, ki jo prinašata Rosalindina nestereotipna ženskost in njena transformacija v moški spol, ustvarjalca reflektirata zgodovino spolne normativnosti in subvertirata hierarhično binarnost spolov. Režija se dodatno poigra z zasedanjem žensk v vloge moških, s čimer subverzivno reflektira elizabetinsko realnost zgolj moškega nastopanja.

Kakor vam drago je zanimiv medbesedilni uprizoritveni konglomerat, ki izrazito zajame dramaturško dekonstrukcijo besedila tako, da jasno kronološkost zamenja z motivno asociativno dramaturgijo, ki se izmika napredovanju zgodbe in se približa sanjskemu potovanju. V sicer sveži in drzni uprizoritveni zamisli, ki likom odvzame jasno karakterizacijo, s tem pa nekaterim tudi prepoznavnejšo osmislitev, obstaja nevarnost, da se gledalec težje orientira in se ob nenehnem vračanju k izhodiščnemu motivu, ki prav tako ne doživi pravega epiloga, izgubi. A ravno v tej cikličnosti, za katero se zdi, da samo sebe lovi za rep, leži pomenljiv komentar na samogenerirajoči se motor v realnosti neuresničljivih fantazij.