Hlapci, napisani pred dobrimi stotimi leti, so eno tistih slovenskih kanonskih besedil, ki nenehno izzivajo, zastavljajo temeljna vprašanja ter zahtevajo poglobljen razmislek o političnih razmerah in odnosu do oblasti. Tudi danes, skoraj stoletje po avtorjevi smrti. 

V vseh pogledih veličastno uprizoritev Hlapcev v režiji Janeza Pipana odlikuje izjemen in številčen ansambel, ki ga sestavlja 27 igralcev: Jernej Šugman, Tadej Toš, Marko Mandić, Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Nina Ivanišin, Pia Zemljič, Barbara Cerar, Boris Mihalj, Urban Kuntarič, Valter Dragan, Doroteja Nadrah, Petra Govc, Aljaž Jovanović, Iva Babić, Rok Prašnikar, Rok Vihar, Vanja Plut, Matic Valič, Sara Dirnbek, Timon Šturbej, Blaž Popovski, Veronika Drolc, Gorazd Logar, Matija Rozman, Vojko Zidar in Barbara Žefran. Dramaturginja in urednica gledališkega lista je Mojca Kranjc, scenografinja Sanja Jurca Avci, kostumograf Leo Kulaš, skladatelj Aldo Kumar, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel in koreograf Sebastjan Starič. Pri nastajanju uprizoritve so sodelovali tudi asistent režiserja Luka Marcen, asistent scenografije Tomaž Budkovič, asistentka kostumografa Lara Kulaš in asistentka dramaturginje Jasna Pintarič.

Ivan Cankar je Hlapce sprva zasnoval kot politično satiro, a se je ta v tretjem dejanju sprevrgla v »tragiko«, kot je to sam označil. Čeprav ne gre za tragedijo po klasičnih merilih, pa je boleča usoda junaka, učitelja Jermana, pokončnega in moralnega intelektualca, ki se mora umakniti političnemu pragmatizmu, koristoljubnemu sprenevedanju, zlorabam in manipulacijam, postavila model delovanja političnih mehanizmov, ki se pri nas v 110 letih od nastanka igre ni bistveno spremenil. Vse do danes je ta drama s pomenljivim naslovom paradigmatično besedilo, s katerim označujemo politične razmere in odnos do oblasti. V številnih interpretacijah in še številnejših citatih so posamezni deli besedila pridobili širok spekter pomenov, vse od neprizanesljive kritike narodovega značaja pa do buditeljskih, narodotvornih gesel. Posamezni dramski liki so postali sinonim za prepričanje, držo in etos ali za odsotnost in nekonsistentnost vsega tega. Cankarjeva kritična diagnoza naroda še zmeraj provocira in vsakokratna uprizoritev je tudi svojevrsten odgovor nanjo.

Tokratna uprizoritev pomembnega in zahtevnega Cankarjevega dela je poskus, kako brati to dramo iz perspektive današnjega časa, ne da bi jo na dobesedni način aktualizirali. V priredbi, ki jo je pripravil režiser Janez Pipan, so uporabljeni odlomki iz političnih spisov, esejističnih zapiskov, dramskih fragmentov in poezije Ivana Cankarja. Izhodiščna ideja oziroma naloga ustvarjalske ekipe Hlapcev je bila preveriti, kaj pravzaprav to besedilo še zmore. Ali je morda res, da je za vedno odloženo na police, da ga prebirajo samo še dijaki in študentje, ali pa je nemara mogoče znova v celoti artikulirati njegovo uprizoritveno, gledališko moč. V procesu študija se je utrdilo prepričanje, da so Hlapci izjemno živo besedilo, ki pa nikakor ni enostavno za obravnavo. Že ob nastanku mu dobršen del slovenske javnosti nikakor ni bil naklonjen, kar je po svoje razumljivo, saj je avtor položil v usta svojih dramskih oseb najostrejše stavke, kar jih je bilo kdaj zapisanih o Slovencih. Soočenje teh zapisov s kolektivno zavestjo je pravzaprav bistvo te uprizoritve. Poudari pa vprašanje, kdo je danes Jerman in kaj hoče. Jermana je Cankar ustvaril kot učitelja, kot intelektualca klasične razsežnosti, človeka razuma, razsvetljenskih idej, v katere verjame in je zanje pripravljen celo preliti kri. Ta kritični intelektualec, ki naj bi družbi držal ogledalo in ji v njem kazal vse njene podobe, tudi tiste manj prijazne, se je v današnjem času odpovedal svoji pomembni vlogi. Umaknil se je v zasebnost. Znamenite Cankarjeve besede iz Hlapcev pravijo, da si bo narod sodbo pisal sam. Današnje množice pa zelo rade pišejo sodbe drugim.

»Ivan Cankar je bil prvi slovenski poklicni pisatelj: pesnik, prozaist, dramatik, esejist in politični mislec. V opusu, ki ga je za trideset knjig, je slovenščino domačijskega realizma z izumiteljskim darom razvil v svetovljansko moderno. V svojih opažanjih je bil kljub duhovitosti boleče točen, mestoma celo preroški. Nič slovenskega mu ni bilo tuje,« je zapisano v gledališkem listu uprizoritve. Hlapce je Cankar napisal leta 1909, navdahnjen z ogorčenjem in razočaranjem nad izidom volitev leta 1907, ko so zmagali klerikalci. Drama je izšla leta 1910, v hipu povzročila škandal in ogorčene odmeve, uprizoritev je cenzura prepovedala. Odrski krst so Hlapci doživeli šele po Cankarjevi smrti. Najprej so bili uprizorjeni leta 1919 v Trstu, potem v Zagrebu, 11. decembra pa v Ljubljani, na odru današnje Drame v režiji Osipa Šesta. V sezoni 1926/27 je Hlapce režiral Milan Skrbinšek, v sezonah 1934/35 in 1938/39 Ciril Debevec, v sezonah 1948/49 in 1967/68 Slavko Jan ter v sezonah 1980/81 in 1995/96 Mile Korun. Jermana so v teh postavitvah upodobili Jozo Martinčević, Emil Kralj, Ciril Debevec, Stane Sever, Lojze Rozman, Radko Polič in Gregor Baković, v Pipanovi pa bo Jerman Marko Mandić. Po več kot dveh desetletjih po zadnji uprizoritvi in skoraj 110 let po nastanku so Hlapci v Pipanovi režiji deveta izvedba tega dela na odru ljubljanske Drame.