Nina Ivanišin je že več kot desetletje članica ljubljanske Drame, letošnjo nagrado Prešernovega sklada pa prejme za vloge Antigone, Francke, Nežke in Agate Schwarzkobler, ustvarjene v zadnjih treh letih na matičnem odru ljubljanske Drame, ter kot protagonistka v avtorskih projektih zunaj institucije. Za podoben nabor predstav je decembra prejela tudi nagrado sklada Staneta Severa.

Na vprašanje, ali se tudi sama počuti igralsko močna, morda na nekakšnem vrhuncu, je odgovorila, da v zadnjih sezonah resnično dobiva krasne, zelo raznolike priložnosti: "Tudi če bi rekli, da je bil to nek vrhunec moje gledališke poti, sem s tem zadovoljna. Zelo hvaležna sem za trenutno situacijo in če bo v prihodnje priložnosti manj, sem mirna."

Sicer se kot igralka počuti še zelo na začetku: "Seveda nisem več čisto na sveže z akademije, neke izkušnje imam. Na odru sem dobila veliko priložnosti, prav tako sem imela možnost soustvariti veliko predstav z različnimi režiserji. Z nekaterimi režiserji sem tudi večkrat sodelovala, kar mi ustreza, saj se prvič spoznavamo, nato pa je vsakič lažje. Nagibam se tudi k dolgoročnemu sodelovanju s soigralci, zato mi je zelo všeč, da sem del stalnega ansambla. Zlepa se ne naveličam istih ljudi, kvečjemu me vedno znova presenečajo."

Vloge, za katere Nina Ivanišin prejme nagrado Prešernovega sklada, so težko primerljive. V kateri od njih pa se je najbolj osebnostno prepoznala? Sogovornica pove, da sta to morda še najbolj lika Nežke iz Linhartove drame Matiček se ženi v režiji Janusza Kice in pa učiteljice Lojzke iz Cankarjevih Hlapcev v režiji Janeza Pipana: "Režiserja sta pustila nekaj odprtega v teh likih, kar je bilo mogoče zapolniti. Zdi se, da zelo dobro poznam Lojzko in Nežko, kakršni smo ustvarili v teh predstavah, seveda v odnosu do Jermana (Marka Mandića) in Matička (Gregorja Bakovića)."

Glede Ž v Pljučih v režiji Žige Divjaka je povedala, da zanjo gotovo veljajo neki v uprizoritvi predstavljeni stereotipi, psihološka struktura lika pa ji ni blizu. Vsekakor pa se ni prepoznala v Antigoni z izpostavljenim egom, kot si jo je zamislil režiser Eduard Miler. Za to vlogo je sicer prejela veliko pohval, z odra je namreč vela močna energija, ki jo je soustvarila v komunikaciji z zborom, ki ga je poosebljal glasbenik in performer Damir Avdić. Igralka pove, da se ima prav Avdiću, ki ga kot umetnika izjemno ceni, in pa režiserju zahvaliti, da sta uspela iz nje izzvati ta lik.

Opažena je bila tudi njena vloga v Tavčarjevi Visoški kroniki v režiji Jerneja Lorencija. Režiserja v zadnjem času zelo vznemirja pripovedništvo oz. kako z besedo in z minimalnimi igralskimi sredstvi podajati vsebino. V tej tehniki se je Nina Ivanišin prvič preizkusila in včasih se ji je zdelo, da si ne zaupa dovolj. A nato so s soustvarjalci prebili led in delo je steklo. Od igralcev se namreč v sodobnem gledališču vse bolj zahteva, da so tudi avtorji. "Gledališče se razvija v to smer, zato je treba to podpreti, temu slediti in se v tem izmojstriti. Se mi pa zdi, da se v takih postopkih še bolj razgaljam in nekatere zadeve se mi zdijo bolj boleče. Pri tem še nimam trde kože, sploh ne," je povedala.

Verjetno je nekaj na tem, ko igralci rečejo, da je na odru najtežje biti, kdor si? "Po izkušnjah, ki jih imam, je lik zelo dobrodošel. Na odru imam občutek, da me objema, me krije, je moj ščit. Občinstvo gleda njega, ne mene. Pri avtorskih zadevah pa tega ni. In v tem se moram znajti. Ko pa se gledam, ugotavljam, kako dragoceni so ti trenutki rahle izgubljenosti igralca, ko se razda in reče: Tu sem, ni popolno. A po drugi strani je lahko ravno v tej nepravilnosti maksimum izraza."

Nina Ivanišin je v zadnjih letih ustvarjala tudi zunaj Drame. Meni, da so za igralca izleti izven matične hiše v druge projekte, tudi na film in televizijo, dobrodošli, "da se prevetriš". Poudarila pa je, da se v Drami izjemno dobro počuti, zato nima občutka, da mora to početi, jo pa včasih ponudba preprosto premami, kot je bilo v primeru Hessejevega Demiana, ki ga je v Anton Podbevšek Teatru režirala Jana Menger. Igralka, ki je med drugim nastopila v Slovenki Damjana Kozoleta, Idili Tomaža Gorkiča in Pod gladino Klemna Dvornika ter v seriji V dvoje, pove, da jo tudi film še vedno zanima, ob rednem delu v Drami pa rada sodeluje tudi pri kakšni študentski produkciji.

Nov izziv ima že v predstavi 2020, ki jo je po motivih besedil zgodovinarja in filozofa Yuvala Noaha Hararija režiral Ivica Buljan. V ospredju je skupinska igra, v kateri ima vsak od igralcev svoje prizore in v njih razpira svoje teme. "V predstavi prehajamo od kratke zgodovine človeštva, skozi novo dobo do pričakovanj o jutri," je povedala. Z Buljanom je po njenih besedah krasno delati, ker zaupa v igralca.

"Ekspresivnost igre Nine Ivanišin podpira neizrečeni podtekst, ki sega onkraj videnega in povedanega. Ta prepoznavni odtenek pa jo dela samosvojo in hkrati nedoumljivo, 'neukročeno'," je v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada zapisal Primož Jesenko. Se Nina Ivanišin kot igralka čuti bolj gnetljivo ali bolj neukročeno, kot je zapisal Jesenko: "Rada imam sodelovanja z režiserjem, morda tudi zato, ker si še ne zaupam toliko, da bi menila, da je nekaj prav, ne glede na to, kaj poreče režiser. Gnetenje je morda nekoliko nesrečen izraz, a načeloma sem za to. Glede neukročenosti pa se mi zdi, da sem vse drugo kot to, a če to oddajam... Ne vem, morda pa sem nekoliko trmasta v nekaterih stvareh. Se pa še spoznavam. Kot človek in kot igralka."