Pet dejanj drame služi kot predloga za pretresanje odnosa, ki ga do izvoljene oblasti goji posameznik, neločljivo vpet v lokalno družbeno strukturo.

Režiser Janez Pipan v svoji adaptaciji dokaj zvesto sledi literarnemu delu. Dialogi izhajajo iz besedila, čeprav velja omeniti, da je jezik le-teh prilagojen današnji knjižni slovenščini, vendar večinoma le na mestih, kjer gre za arhaizme, ki bistveno ne vplivajo na prvotno besedilo, tj., da ponarodele fraze (kot recimo »Narod si bo pisal sodbo sam - ne frak mu je ne bo in ne talar.«) ostanejo v prvotni obliki. Na ravni zgodbe ni večjih dogodkovnih sprememb, vendar pa predstavo otvori uvodni monolog učitelja Jermana, ki – še preden mu Anka lahko očita, da je pust staroverski kmet – zaprepadeno analizira posledice kapitalističnega pustošenja po deželi Kranjski. Ravno z izrisovanjem kontrasta med bogato elito na eni in delavci na drugi strani, režiser nakaže osredotočenost na kolektiv, kar pa se kasneje izkaže za zavajajočo ugotovitev. Predstava se namreč usmeri na posameznike, skozi katere raziskuje njihovo intimno preobrazbo v okvirih širše skupnosti. To najlepše prikažeta lika učitelja Komarja (Bojan Emeršič) in Nadučitelja (Tadej Toš), čemur botruje izvrstna igra obeh igralcev. Po volilni zmagi klerikalcev se čez noč znajdeta v situaciji, ko sta prisiljena zavreči stara stališča in jih, vsaj navzven, zamenjati z novimi. Komar, do tedaj zmagobatinovsko kruleči liberalec, začne ugotavljati, da je narodova volja sveta, Nadučitelj pa mu pritrjuje, da ima narod vedno prav, pri čemer se je nemogoče izogniti aluziji na dandanašnjo popularno floskulo o volivcih in njihovi resnici.

»Sodelovanje« omenjenih učiteljev nazorno kaže zametke upogibljivega hrbta, črednega nagona – ta pri Komarju pride do polnega izraza šele na koncu, ob zbiranju podpisov zoper Jermana – in prvotne sumničavosti med dvojico. Oba si ob »čiščenju plevela v knjižnici« nista nič kaj hitro pripravljena priznati, da sta še nedolgo tega taiste police polnila s knjigami, ki so sedaj obsojene na skladiščenje pod klopjo (da se kdo ne spotakne ob ta greh). Nadalje izza hrbta trdita, da drugi »brata bi izdal, zoper očeta pričal in mater bi zatajil.« Igralca pod Pipanovo taktirko na oder uspešno preneseta Cankarjev pikri humor in zaničevanje oportunizma, ki ga sama izvajata. Podobno večplastna je tudi interpretacija ostalih igralcev. Jurij Zrnec v vlogi Hvastje poudari kontradiktornost klerikalnega učitelja. Sicer umirjeni in premišljeni oče treh otrok namreč mestoma psihopatsko izbruhne v kričanje, kar podčrta njegov gnev zaradi ujetosti, ki je vidna ob poslavljanju od Jermana. Pri vseh omenjenih likih gre za prikaz predrugačenja vrednot z umeščanjem posameznika v družbo, s čimer se družba pravzaprav izrisuje prek posameznika in obratno.

Izjemi pravilu sta le Jerman (Marko Mandić) in Župnik (Jernej Šugman), ki imata trdno izoblikovana stališča, za katerimi stojita ne glede na barvo oblasti. Dosledno ohranjanje njunih replik bi se morda lahko izteklo v dolgočasno prozornost glavnega protagonista in antagonista, a tudi tu Pipanova zanimiva karakterizacija in odlična igra igralskega dvojca to preprečita. Mandićev Jerman je raznolik. Prehodi pot od pišmeuhovskega ravnodušneža prek upornega intelektualca in zagretega narodnega buditelja, do – ko se pod težo pritiska zlomi in ugotovi, da ne zna biti junak – melanholičnega solzavca v Lojzkinem nedrju ter končno apatičnega »starca«, ki poda baklo sprememb v roke mlajše generacije. Vsako posamezno fazo spremlja razpoloženju primerna glasba (Aldo Kumar). Nasproti mu stoji osebnostno nepremakljiv Župnik, čigar pokvarjeno pragmatičnost Šugman zadane v piko. Nepretirana, čeprav nekoliko poudarjena intonacija Župniku dá oblastno širino in iz njega malodane, gledano nekoliko hudomušno, napravi strica iz ozadja, kljub temu da v konfliktu z Jermanom vseskozi stopa v ospredje.

Dotakniti se velja tudi tematike, za katero se zdi, da ima sicer le obrobno vlogo, a v sebi nosi tragično poanto usode »malega človeka«. Pisek (Rok Vilhar), vaški pijanček, pooseblja skrajno obliko nemoči, ki je posledica zmedenosti zaradi prevrata sistema vrednot. Alkoholizem je oblika odmika od družbe, ki se ne ravna po pravilih lastne integritete, temveč jih konformno spreobrne vsakič, ko veter obrne smer.

Cankarjevi Hlapci so brezčasna drama, globoko vpeta v kulturni spomin slovenskega naroda, zato so aktualni, tudi če avtor adaptacije vanje ne posega z namenom aktualiziranja oz. referiranja na sodobno družbeno stanje. Za tak pristop se odloči tudi Pipan, a se zdi, da s tem iz rok izpusti dobro priložnost okrcanja večine naroda, ki se s svojo brezbrižnostjo (ne)vede odreka demokratičnim pravicam soodločanja in jih prepušča preostali manjšini, kajti – kot v monologu sklicujoč se na Shakespearjeve besede ugotavlja Jerman – »namen umetnikov je bil od nekdaj, je, ter ostane, da naturi takorekoč ogledalo drži.« In tudi apatija je lahko hlapcev gospodarica, ki ji je treba nastaviti ogledalo.

***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.