Figa, tretji v vrsti izjemno uspešnih in nagrajevanih romanov Gorana Vojnovića, obravnava širok razpon tem, ki ponujajo kompleksen vpogled v zgodovinske in družbene okoliščine življenja več generacij družine, živeče na kulturno in politično prepišnem Balkanu. Leitmotiv in sprožilec zgodbe je izguba: Jadran ob dedkovi smrti in sumu samomora začuti potrebo po temeljitejšem raziskovanju družinske zgodovine, po osmišljanju in prevrednotenju spominov ter lastne benigne sedanjosti. Roman – napisan v izrazito bogatem jeziku, ki prehaja od sočnega jugoslovanskega besednjaka do skoraj filozofsko-poetičnih molovskih tonov – tako razgalja Safetov izbris iz registra stalnega prebivalstva Slovenije, Janino demenco in Aleksandrovo spopadanje z izgubo žene, Vesnino soočanje z moževim nenadnim odhodom, Jadranov konformizem in izgubljene ideale, Anjin privilegirani družinski pedigre itn. Glavna silnica, ki naelektruje fragmentarno strukturo – s preskoki v času in prostoru, ki geografsko sežejo vse do Egipta, časovno pa do obdobja pred drugo svetovno vojno – pa je ljubezen. Tako je Figa tudi zgodba o (ljubezenskih) odnosih, o podedovanih strahovih in hrepenenjih.
Glavna oseba Jadran Dizdar poskuša s ponovnim premišljanjem in dopolnjevanjem vrzeli v družinski spominski banki razumeti (prostovoljne) odhode ljudi, ki so mu ljubi. Zavoljo občutka tujstva, ki mu je položen takorekoč v zibelko, se trudi formulirati svojo identiteto tudi z besedami. Tovrstna »manipulacija«, ki jo v romanopisju ponuja prvoosebni pripovedovalec, je gledališko izjemno potentna in zanimiva. Okostje predstave tako vznika iz raziskovanja principa naratorstva in subjektivnega pogleda, ki povezuje situacijske dialoške prizore in monologe. Dramatizacija sicer sledi avtorjevi asociativni logiki nizanja prizorov, a le-te na novo organizira in osmisli. Osrednje vprašanje romana o identiteti in vlogah, ki jih igramo (pred drugimi in pred sabo), pa na gledališkem odru zaživi v vsej svoji kompleksnosti in metaforiki.
- Simona Hamer
Figa je odlična predstava po odličnem romanu. Predstavo sem si ogledala po spletu, jutri jo grem gledat v Dramo. Se veselim... 28. 11. 2021
pavlaKončno sem videla Figo v živo...Zame in za moje štiri prijateljice je bila predstava sijajna. Najbolj sem uživala v dialogih, ki jih poznam iz romana. Kljub maskam sem videla srečo v očeh gledalcev. Aplavz je bil glasen, čeprav iz pol zasedene dvorane. Potem sem zasledila kritiko v Delu...Na jok mi je šlo! Ena sama zvezdica, predstava do konca raztrgana. Če kritičarki ni bila všeč dramatizacija in režija , toda kje so odlični igralci!? Nobenega ni pohvalila! Kritik pa ne bom več brala 2. 12. 2021