Vojnovićev roman Figa, ki se skozi fragmente sedanjosti in preteklosti slika pred bralcem, lahko odpre različne razmisleke. Na katere ste se vi osredotočili v dramatizaciji Simone Hamer, skupaj z igralci kot soustvarjalci odrske priredbe?

Osnovno hrbtenico dela sem postavil v dneve v letu 2012, ki spremljajo poslavljanje od Jadranovega dedka. To je dokumentirana realnost, ki je pač dejstvo in je v naši predstavi predstavljena skozi medij filma. Od tu naprej pa odtavamo z Jadranom v njegova čustvena predelovanja odzivanja na realnost, ki ga odpeljejo v razmišljanja, v jezna premlevanja in v obujanja spominov, ki bi mu nekako pomagala preživeti, mu pomagala pri tem, da si olajša dušo. Ker je Vojnović precizen zapisovalec svojega časa in zgodovine, pa je Jadran hkrati soočen s spomini, ki udirajo iz podzavesti. Ti spomini se nato tvorijo na odru, vodijo naprej in pripeljejo do določenih resnic ali polresnic. Na eni strani je zgodba v realnosti, na drugi pa je zgodba, ki se Jadranu izpisuje pred nami.

V romanu protagonist poda razmislek o tem, da posameznika sestavljajo tudi zgodbe prednikov. Jadran se sprašuje, v kolikšni meri ga določa preteklost in kdo pravzaprav je. Bi predstavili specifično obdobje, v katerem se je znašel?

Jadran je skorajda predstavnik moje generacije. Gre za obdobje, ko se moški srednjih let sreča z odraslostjo in se ozre nazaj, pa tudi naprej. Ob tem ugotovi, da pravzaprav ne ve točno, kdo je in da se bo moral o tem odločiti, hkrati pa se bo moral odločiti za neko pot, oziroma se bo moral sprijazniti s potjo, ki si jo je zastavil. Sprijazniti pa se bo moral tudi s tem, da nima vseh vajeti v rokah in da so okoli njega tudi drugi ljudje, ki verjetno niso povezani v zaroto proti njemu.

Zgodba na splošno govori o obdobju odraščanja, ki se vse bolj zamika v kasnejša leta. O tem, da je treba neke stvari v življenju razumeti kot naključja ali kot posledice dejanj drugih. In da imaš kot posameznik ali posameznica pri takšnih zadevah sicer nekaj moči, a da se moraš hkrati zanesti tudi na druge. Zdi se mi, da Jadran preko nekih kvazieksistencialnih vprašanj pride do zelo dobrega sklepa, da je vztrajati v dvojini močen smisel v življenju. To ga pravzaprav nauči njegova izbranka Anja.

Tudi ljubezen je v Figi močna tema. V video predstavitvi ste dejali, da je pomembno sporočilo romana vztrajanje v zvezi v času, ko stremimo k samouresničevanju in samozadostnemu individualizmu in egoizmu, čeprav se lahko sliši staromodno. Partnerski odnos ni samoumeven, tak odnos je boj ...

Vojnović v Figi na koncu izpiše pomemben sklep, ki se rodi iz Jadranove izkušnje, in sicer, da je ljubezen tako lepa in obenem tako grda, težka. Ta dualizem je pravzaprav vselej prisoten, tako v posamezniku kot v odnosih. In v našem vrstnem zapisu potrebujemo partnerja ob sebi, da sploh lahko preživimo. Seveda je Vojnović zelo sodoben avtor, da ne bo pomote. Težko je najti dramatiko in literaturo, ki bi tako iskreno, brez filozofije, postavila v ospredje čustveno navezanost. V besedilu pa se pojavljajo tudi pojmi, kot sta osamljenost in biti sam. Naj si dovolim še en citat, ki podčrtuje še en pomemben motiv v delu: "Ni ti treba biti sam, da si osamljen."

Bi na tem mestu namenili še nekaj besed Anji, ki je v Figi pomemben lik in nenazadnje tudi glavni Jadranov strelovod?

Anja predstavlja Jadranovo zrcalo. Njena vloga je, da nastopi kot zrela, formirana oseba. Ima vlogo streznitvenega momenta, hkrati pa je res neke vrste strelovod in je tako kot vsi okoli Jadrana povezana v njegovo zgodbo zarote. Jadran se ob njej najbolj kompleksno razvije. Ona je Ljubljančanka s pedigrejem, on pa ob njej lahko začuti to svoje kvazičefurstvo, če se oprem na Vojnovićev izraz. Ob njenem odnosu z očetom pa začne Jadran razmišljati o svojem odnosu z očetom, prav tako je iztočnica za njun odnos zgodba dedka in babice. Tako roman kot predstava pa se pravzaprav začneta z Anjino odsotnostjo. Sprva se zdi, da je nekam šla, kar vzpostavi dober začetni suspenz, odgovor, zakaj je šla, pa je pri vsem skupaj bistven in Jadrana popolnoma razoroži. Tedaj Jadran izstopi s pozicije univerzalnega moškega v človeka na mestu, ki si dovoli razmišljati o sebi in si dovoli priznati, da ima Anja prav ter ji je zato tudi hvaležen.

Na koncu Jadran vidi neko svetlo pot, uvidi, da ni pasiven v svojem življenju ...

Da, na koncu Jadran ugotovi, da ni zgolj posledica drugih zgodb in si prizna, da je vse, kar si želi, pravzaprav ljubezen, čeprav je lahko težka. In da bo v tem vztrajal, da bo nabral fige, s katerimi se bo čustveno povezal z Anjo. Jadran in Anja sta iz generacije, ki ima trenutno otroke. Da lahko otroke imaš, pa moraš biti zaposlen, kar je v času prekarizacije težko. Ukvarjaš se z vprašanjem, kako preživeti in hkrati biti partner. Težko je biti v dvoje, kaj šele, če temu dodamo še vse pritiske družbe, ki ti nalagajo biti uspešen, realiziran, artikuliran in v času, ob vsem tem pa biti še dober starš. Vse to odtuji ta mlada človeka, odtujenost pa je tudi nekaj, kar te osami. Vsi hrepenimo po sreči in smo odprti za marsikaj, predvsem pa smo odprti za negativna čustva.

Zanimivo je, da Jadrana igra Benjamin Krnetić, ki je bil v Vojnovićevem filmu Čefurji, raus! protagonist Marko, nastopil pa je tudi v dramatizaciji romana Jugoslavija, moja dežela. Kako sta delala skupaj na liku Jadrana, ki je sicer v drugem življenjskem obdobju od Marka, ju pa določa to "čefurstvo"?

Krnetić ima stik z izkušnjami takšnih posameznikov, res pa je, da je moral za lik Jadrana prestopiti eno stopnico, ker gre vseeno za mladega igralca, ki na svoji zasebni življenjski poti še ni na točki poistovetenja z Jadranom. Ta lik pa pravzaprav kaže na korak naprej v Vojnovićevem opusu, saj ima še bolj razplasten značaj, bolj je razdelan tudi družbeni kontekst, v katerega je postavljen. Prav tako je v Figi bolj razplastena izkušnja posameznika in to, da vsak v sebi nosi svojo resnico. Za Krnetića je bil to velik zalogaj, doprinos k vsemu pa je, da je Vojnovićev prijatelj, na nek način tudi njegov igralec. Sicer je Krnetić zelo nadarjen mlad igralec in mislim, da ga čaka še bogata kariera.

Omenili ste, da je dramatizacija postavljena v leto 2012. Dogajanje sicer seže kar precej nazaj, do druge svetovne vojne. Ste si tudi pri teh vračanjih pomagali z videom, kako ste pristopili k temu?

Video je ves čas del predstave. Predstava je pravzaprav neke vrste hibrid med filmsko in gledališko umetnostjo, za kar sem se odločil prav zaradi kompleksnosti romana. Nisem se namreč želel časovno omejevati, hkrati pa nisem želel veliko časa ali moči vlagati zgolj v neke gledališke invencije prostora in iluzije. Tako predstavo sestavljata dve dimenziji.

Prva je stroga, močna, realistična filmska forma. V ozadju je zavesa-platno, ki je tudi neke vrste opna med zavestjo in podzavestjo, na katero se kot dokument časa predvaja film. Drugo dimenzijo pa predstavlja ljudska oblika gledališča, ki zelo hitro ustvari iluzijo prostora in drugi čas dogajanja. Gre za surovo, preprosto prizorišče, ki ga sestavlja oder na odru. Tu imamo neke vrste instalacijo, ki lahko govori namesto Jadrana, kot nekakšen postmodernistični artefakt, katerega pomen lahko razberemo le ob dobrem poznavanju konteksta in zgodovine avtorja.

V času epidemije ste se gledališki ustvarjalci znašli pred izzivom ustvarjanja predstav, ki so nato prikazane na spletu. Kaj menite o tem?

To je grozno. Glede tega menim, da so ravnatelji gledališč predali bitko in da niso na strani gledališč. Tako zlahka so se predali temu novemu oknu, zato sem zelo jezen. Gledališča silijo v načine delovanja, ki so gledališčem tuji in jih bodo sčasoma uničili. Sploh, če bodo vztrajali na tem načinu tudi po epidemiji. In mislim, da bodo, ker gre hkrati za komercialne priložnosti. To, da bi ljudje pozabili na gledališča, na kar se sklicujejo, je totalna floskula in govori o tem, da nimamo modrecev na položajih, ampak kratkovidno gospodo. Glede tega sem zelo razočaran in bi ta projekt raje prestavil na čas, ko bi lahko bili v dvorani gledalci. Predstavo sem, kljub temu, da je medijski hibrid, delal za gledališče in s tem izdelkom v prenosu ne bom zadovoljen, pa če bodo snemali z desetimi kamerami.