Gledališka črtica.
Vorančev Boj na požiralniku, Solzice in Samorastniki veljajo za slovensko literarno klasiko, po filmskih upodobitvah pa so se globoko vtisnili v zgodovinski spomin slovenskega naroda. Pretresljiva zgodba Dihurjeve družine, ki bije boj za preživetje na težki, blatni zemlji, je dobesedno zapisana v naših genih. V današnjem času iz te kultne zgodbe razbiramo tudi tiste »spregledane«, še ne do konca izrečene plasti neizmerno krute zgodbe. V bitki z zemljo in v bitki za preživetje se je na kmetih dogajalo nasilje nad otroki in živalmi, ki je s svojo krutostjo zaznamovalo generacije in generacije. In mi smo »vnuki svojih dedov«; prav o tem nam želi spregovoriti Vorančev Boj na požiralniku. Spregovori nam o neizmerni krutosti, ki je posledica stiske in nemoči in se kot zla usoda prenaša iz roda v rod. Zgodba Dihurjeve družine tako ni le zgodba iz neke daljne ruralne preteklosti, ampak zgodba, ki jo še kako živimo tudi danes, ob socialnih stiskah zmeraj in vsak dan bolj in bolj, čeprav mogoče v malce bolj »sofisticirani« in prikriti obliki. Nasilje zaradi preživetvenih stisk in nemoči, v boju z zemljo in birokracijo, ne glede na vas ali mesto, zmeraj najde svojo pot do krutosti. Režiser Jernej Lorenci se bo tematike krutosti ter boja za preživetje dotaknil na svoj pretanjen in radikalen uprizoritveni način. O besedilu je zapisal:
»Družina Dihurjev je kakor da obsojena na propad.
Voda požira polja, bogati žrejo možnosti in priložnosti.
Bog si je v svoji odsotnosti nadel obraz praznoverja.
Boj je vojna brez konca.
Od poraza do poraza do – končnega poraza.
Telesa škripajo pod težo dela: težka telesa, skrivenčena.
Motne oči; težke roke mlatijo otroke. Prazni lonci.
S strani prežijo hijene: čakajo na končni poraz/propad.
Da požrejo, kar se da požreti. Da oskubijo. Izmolzejo.
Na grobovih potolčenih teles bodo gradili.
Supermarkete in katedrale.
Prežihov Voranc (Lovro Kuhar), slovenski Hemingway.
Otrok-kmet. Samouk.
Vojak (v I. svetovni vojni) in interniranec (v obeh svetovnih vojnah).
Emigrant (med letoma 1930 in 1939 živel na Dunaju, v Parizu, Moskvi; bil zaprt na Dunaju in v Pragi; obiskal Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Norveško, Poljsko, Švico, Turčijo, Madžarsko, Dansko, Švedsko in Finsko).
Ilegalec (v Parizu, na Dunaju, pa kasneje v Ljubljani med II. svetovno vojno).
Član OF.
Poslanec.
Pisatelj.
Človek.«
