Če nismo goljufali in brali obnove, smo se z novelo Prežihovega Voranca Boj na požiralniku v osnovni ali srednji šoli srečali vsi. Gre za obvezno, včasih tudi maturitetno šolsko čtivo, ki se je do te mere vtisnilo v našo zavest, da se naslov novele ali njegova variacija nenehno pojavljata v časopisnih člankih in kolumnah, v pogovorih, tudi v naslovih romanov (na primer Boj v požiralniku, Mart Lenardič, Cankarjeva založba, 2020); navsezadnje je po noveli leta 1982 nastal tudi film režiserja Janeza Drozga in tako dalje. Zdaj je v režiji Jerneja Lorencija Boj na požiralniku prišel tudi na gledališki oder. Da je novela leta 2024 zbudila zanimanje režiserja, ne more biti naključje. Če potrpite z mano in s tem besedilom, bom razloge za aktualnost novele kaj kmalu tudi podčrtala.
Ker je Boj na požiralniku sodil med obvezno šolsko čtivo, si verjetno delimo podobne s pomine na prvo srečanje z njim, v kolikor spomine v današnjem času, ki nenehno naplavlja novo in sproti briše minulo, še kje hranimo. Sama sem novelo prvič brala pred kakimi petindvajsetimi leti. S sošolkami in sošolci večinoma nismo bili privrženci socrealistične literature, morda zato, ker še nismo imeli razvitih orodij in kapacitet, da bi zares razumeli težavnost življenj tedanjih ljudi. Branje se nam je nekoliko upiralo in smo ga večinoma opravili bolj »po dolžnosti«. Spomin o vsebini novele je morda prav zato nekoliko zbledel, z zanesljivostjo lahko trdim zgolj to, kaj je v meni povzročilo ponovno branje. Četrt stoletja kasneje me je Boj na požiralniku ponesel, opravila pa sem tudi nekaj korekcij spomina. Požiralnik, sem mislila pred vnovičnim branjem, to je kraški pojav, ki označuje vdrtje zemlje, mar ne? Ne – kaj kmalu sem ugotovila, da je bil požiralnik, vsaj v izrazju prebivalcev tedanje slovenske Koroške, oznaka za vodo, ki se iznenada pojavi in preplavi njivo, s čimer uniči pridelek in kmeta obsodi na lakoto. Požiralnik, naravni pojav, deluje tudi kot prispodoba za zlo usodo, ki se nenadoma, ne da bi vedeli, kdaj in kje, sproži in »žre« vse pred sabo, ne le pridelkov, ampak tudi človeška življenja. Požiralnik kot delovanje zunanje sile, proti kateri ne moremo nič ali komaj kaj.
Toda bolj kot korekcija spomina je pomembno to, da lahko novela s svojim mestoma arhaičnim jezikom in izbranim slogom odraslemu človeku ponudi veselje branja, nekakšno nenadejano vznesenost ob srečanju s čudovitim jezikom tistih, ki so prišli pred nami. Branje Voranca je užitek v razkošju lepega. Jezik je, petindvajset let pozneje, končno postal neskončno lep. Toda med branjem se pričnejo rafinirani občutki ob lepem kaj kmalu mešati z žalostjo, morda tudi jezo in strahom. Branje zbuja čustva, ki s potekom zgodbe naraščajo, kajti bolj ko beremo o neverjetnih fizičnih in psihičnih naporih ljudi na prelomu stoletij, bolj sočustvujemo z njihovimi težavami. Bolj ko poznamo njihovo trpljenje, bolj se jezimo na družbo, ki od nekdaj jemlje tistim, ki nikoli niso imeli ničesar, in nagrajuje one druge, od nekdaj privilegirane. Morda nas je ob branju tudi strah uvida, da smo na sledi družbeni kontinuiteti brez večjih prelomov, da je torej tudi stoletje kasneje še vedno večinoma enako in da smo – pa še to ne povsod in na vseh področjih – uspeli zgolj nekoliko zmanjšati magnitudo ponižanj, bolezni, ujetosti in nasilja, ki spremljajo revščino. Morda pripoved o stiskah revnih Dihurjevih ne bi tako hudo skelela in strašila, če je ne bi mogli skoraj v celoti preslikati na življenjske okoliščine današnjih malih kmetov (tedanji kajžarji in bajtarji) ter prekarnih, sezonskih in drugih izkoriščanih delavcev. Tudi danes delavci in delavke še kako razumejo – ker ga živijo – naslednji Vorančev stavek: »Sit je sicer bil, toda napori službe so presegali njegove moči.« Delavci znotraj današnjih liberalnih demokracij morda uživajo nekatere pravice, povezane z njihovo identitetno pripadnostjo (na primer istospolno usmerjeni pari lahko sklenejo zakonsko zvezo, zlorabljene ženske se lahko, drugače kot tedaj, od svojih partnerjev umaknejo na varno in tudi ločijo), toda današnji delavci več ne poznajo v socializmu izbojevanih pravic in pojmov, kot so bolniška, dostopno bivališče, stalna služba, regres in dopust.
Namesto tega mnogi poznajo nasilje – kar je revščina sama po sebi – in odziv na nasilje. Tako kot tedaj velja tudi sedaj: kdor je nasilja deležen, bo nasilje povzročal, s čimer bo krog nasilja pa tudi pomanjkanja sklenjen. Če človeka reduciraš na boj za preživetje, iz njega ustvariš okrutneža, sem nekoč nekje že zapisala. Natanko zato, ker se Vorančev Dihur bori za preživetje, neusmiljeno pretepa svojo živino in otroke, kot tudi današnji delavec, ki je v službi deležen ponižanj in izkoriščanja, svoj gnev strese nad svoje bližnje. Kot v eni izmed knjig piše psiholog David Smail, nasilno vedenje ne izhaja iz neke moralne točke v človeku, marveč je človek nasilen zato, ker je morda ob službo, ker je postal tehnološki višek in tako dalje. In spet v drugo smer: Dihurjevo nasilno vedenje seveda je nemoralno, a ima sam komaj kaj vpliva nanj. Voranc, zaprisežen komunist, je dobro razumel te družbene silnice, ki delujejo na posameznika, njegov talent pa je morda najsilneje poblisnil prav v tej noveli, izšli leta 1935, s katero je postal tisto, čemur pravimo “literarni klasik”. Klasik zato, ker Boja na požiralniku ne moremo brati, ne da bi se vprašali o današnjih požiralnikih in vlekli vzporednice s preteklostjo, kar poskušam tudi sama. Kaj je torej tisto, kar ljudem še danes »požre« zdravje, osnovno dostojanstvo, včasih tudi življenje? Kakšnim ponižanjem smo še danes na sledi?
Na primer. Današnji delodajalci kljub zakonom, ki odrejajo drugačno postopanje, nemalokrat odpustijo sezonskega gradbenega delavca, ki se je med delom poškodoval – za delo torej ni več uporaben – in mu za nameček ne izplačajo honorarjev. To nima posledic le za delavčevo življenje, ampak za njegovo celotno družino. Takšna družina je pahnjena v revščino in takšen starš je pogosto tudi nasilen, saj je nasilje doživel sam.
Sto let po Boju na požiralniku, ko je bilo nasilje nad otroki včasih celo zapovedano od oblasti (Dihur je primoran pred žandarji skoraj do smrti prebičati svoja sinova, ker sta kradla krompir), danes otroci na papirju vendarle niso zgolj last odraslih, ampak se jim, drugače kot delavcem, vendarle godi nekoliko bolje – ravno zato, ker otroci niso več delavci. Ko govorimo o konceptu otroštva, kot ga poznamo danes, je pomembno vedeti, da je možnost srečnega otroštva nastopila šele po industrijski revoluciji, ki je k nam prišla z nekaj zamude. Otrok je pred industrijsko revolucijo predstavljal zgolj dodatno delovno silo, pomoč v hiši, ali na polju, ali v hlevu, ali pa si je moral možnost preživetja šele zaslužiti kot pastir, hlapec ali dekla pri premožnejših kmetih. Otroci so bili neprostovoljni delavci in s tem sužnji, te dinamike ni mogoče poimenovati drugače. Šele ko so starši odhajali delat v tovarne in delo otrok pri hiši ni bilo več potrebno, so postali »zlati sončki«, kot jih poznamo danes. Otroci so po zahodnih državah (kadar te niso v vojni) torej dobili otroštvo, ženske in manjšine pa določene pravice. Toda mezdni delavec je na prehodu iz socializma v kapitalizem nekoč že pridobljene pravice izgubil. Današnja družba, morda zlasti slovenska (narod »pridnih«), ima polna usta dela, ki da je najvišja vrednota, ne vrednoti pa tistih, ki delo opravljajo.
Predstavljajmo si še enega od možnih črnih scenarijev današnjega delavca. Recimo takole: zaradi številnih pritiskov pri delu, zahtev po učinkovitosti, ki jih nihče ne bi mogel uresničiti, pa tudi zaradi nizkega honorarja in visokih stroškov bivanja (tudi mi v zameno za preživetje sistemu dolgujemo najemnino ali kredit, plačilo položnic in drugih stroškov), zaradi vsega tega razvijete psihične motnje, postanete izgoreli ali telesno zbolite, nekaj od tega ali več reči hkrati, saj se stres rad kaže na mnoštvo načinov. Če sodite med srečne, imate osebnega zdravnika, ki vas bo napotil k psihiatru ali drugemu specialistu. Napotnico vnesete v temu namenjen program na internetu (če sodite med srečne in ste še mladi in se torej na internetu znajdete), kjer ugotovite, da boste morali na prvi pregled pri specialistu čakati pol leta, morda tudi eno leto. Zamislimo si torej, da ste zaradi opisane dinamike depresivni, morda tudi suicidni, in morate na prvi pregled pri psihiatru čakati pol leta. Koliko takšnih oseb pol leta sploh preživi in ne konča s samomorom? To so smrti, ki jih nihče ne beleži in definira kot to, kar so: dokaz, da tudi današnja družbena ureditev jemlje življenja nedolžnih ljudi.
Ker ljudje nimajo dostopa do ustrezne pomoči, ni nenavadno, da v zadnjem času beležimo porast branja in izposoje različnih priročnikov za tako imenovano »samopomoč«. Vsi ti priročniki temeljijo na laži: govorijo nam, da se nam bo godilo bolje, če si bomo pomagali sami, če se bomo osredotočili nase, če bomo od sebe odgnali »negativne« ljudi, ki so v slabem stanju bržčas zaradi istih razlogov kot mi. Resnica je, da je izhod iz stisk in trpljenja zgolj v skupnem delovanju, v medsebojni pomoči, o čemer govori tudi Boj na požiralniku. Dihur napreduje, kadar mu na pomoč priskoči Sušnik, Dihurkin brat. Nazaduje in naposled umre pa tedaj, ko ga skupnost zavrne in pusti, da sam bije svoje boje – tako kmetijska zadruga, v katero je včlanjen, kot sosedje, ki širijo zgolj govorice, ne pa tudi medsosedske pomoči.
Nihče od nas ni zmožen sam spreminjati družbenih krivic. Šele ko prepoznamo – kot dobre stare feministke, ki so se zbirale in si pripovedovale o osebnih težavah – da nas pestijo podobni problemi ter da ti problemi niso individualni, temveč skupni in sistemski, se lahko organiziramo in spremembe zahtevamo. Šele ko vemo, da so nam pravice kršene, lahko skupaj zahtevamo uvedbo (delavskih) pravic. Te pravice nam bodo šele ponudile obet dostojnega življenja, po katerem vsi hrepenimo.
O želji po dostojnem življenju pa naposled priča tudi Boj na požiralniku. Dihur bi lahko svojo bajto prodal, bogatejši sosed mu to ves čas ponuja, lahko bi šel tudi, namesto nenehnega boja s požiralniki, delat k drugim in za druge (lahko bi šel torej sužnjit), a ne enega ne drugega ni hotel sprejeti, saj je sanjal, da bo nekoč svoj na svojem, hrepenel je po osebni digniteti.
Če bi prejel pomoč sokrajanov, če ne bi vsakdo gledal zgolj na svoj pridelek in svojo korist, bi do dignitete tudi prišel.
Povezava: PDF gledališkega lista