V živahnem ribiškem mestecu na obali avsto-ogrske Istre srečamo »hrupno druščino ribičev, mornarjev in žensk, ki nimajo drugega kraja za pogovor razen ulice«. Podobno kot v Chioggi v času Goldonijeve mladosti, kjer je »kot pomočnik sodnega kanclista /.../ spoznal njihove šege, njihovo govorico, njihovo živahnost in njihovo značilno zlobo« ter po njihovi podobi spesnil Le baruffe chiozzotte (1762, v slovenskem prevodu Zdrahe / Primorske zdrahe / Zdrahe v Chioggi / Čozotske zdrahe, v hrvaškem Ribarske svađe).
Sladkorna pena, malo tobaka in talent za »dišpet« ... in že imamo tudi v adaptaciji Predraga Lucića »usoden« medsosedski prepir, ki podivja kot veter, dokler se na koncu ne upeha in izide v premirje. To pa ne traja dolgo.
Ena izmed Goldonijevih najlepših in najbolj popularnih komedij, ki se je že davno udomačila na naši strani Jadrana, je s prestavitvijo iz beneške lagune v Istro spodbudila koprodukcijsko uprizoritev, ki povezuje štiri primorska profesionalna gledališča iz treh držav. Uprizoritev zgodbe o barufah, v katerih odseva zdajšnji prepirljivi čas, lahko zaradi svoje večjezične razigranosti doseže nove ravni razumevanja.
Z mediteranskim temperamentom prežeto igro babilonske jezikovne pestrosti je režiral Vito Taufer, režiser številnih izjemnih predstav v slovenskih in tujih gledališčih. Veliko jih je postavil prav v primorskih gledaliških hišah, nekatere med njimi so premiero doživele na Primorskem poletnem festivalu (Zdrahe, Čakajoč Godota, Volpone ali Lisjak) ali na njem gostovale.
