Utemeljitev nagrade tantadruj za življenjsko delo BINETU MATOHU
(Člani žirije: Meta Hočevar, Teja Glažar, Igor Pison)
Bine Matoh, rojen 1946, je vrhunski gledališki interpret in je bil več kot petintrideset let vodilni igralec in prvak v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Je nosilec Borštnikovega prstana ter človek, ki je svoje življenje posvetil odrskim deskam.
Njegova prva vloga, še v najstniških letih, leta 1958, je bila Srečni princ v istoimenski pravljici Oscarja Wilda na odru Mestnega lutkovnega gledališča v Ljubljani. Kar pomeni, da letos tako rekoč praznujemo šestdeseto obletnico prvega nastopa gledališkega, filmskega in radijskega igralca Bineta Matoha. Kasneje se je odločil za študij igre na AGRFT v Ljubljani in ga zaključil z vlogo Točaja v Strniševih Žabah. Za to kreacijo je leta 1980 prejel študentsko Prešernovo nagrado za ansambelsko igro, enako nagrado tudi na Festivalu malih scen v Arezzu, ter študentsko nagrado Sklada Staneta Severja posebej za to vlogo.
Tudi njegov prvi nastop v novogoriškem gledališču leta 1980 je pritegnil pozornost občinstva in kritike. O njegovi vlogi v drami Čigavo je moje življenje Briana Clarka je Jernej Novak v Dnevniku zapisal: »Resnična vrednost predstave je v razponu čustev in psihičnih stanj subtilno oblikovana, zgolj na igralčevo mimiko in glas oprta, a vseskozi suverena figura Kena Harrisona v interpretaciji Bineta Matoha«. V isti sezoni je zablestel z naslovno vlogo v predstavi Don Juan J. B. P. Molièra in leta 1982 zanjo prejel nagrado bronasta vrtnica na festivalu Goriško srečanje malih odrov. Istega leta je prejel tudi Borštnikovo diplomo za interpretacijo Frana Levstika v uprizoritvi Kmeclove Levstikove smrti in tako »vrsti odlično oblikovanih vlog v novogoriškem gledališču dodal verjetno najboljšo, najpopolnejšo«, kakor je za Primorski dnevnik zapisal Toni Gomišček. Za igralske stvaritve v uprizoritvah Levstikova smrt, Lov na podgane in Erigon je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1985 je prejel še eno Bronasto vrtnico na festivalu Srečanje gledališč Alpe Jadran in sicer za ansambelsko igro v predstavi Ne krop ne voda F. X. Kroetza. In leta 1988 še Sterijevo in Borštnikovo nagrado za vlogo Petra Pajota v uprizoritvi Strniševih Ljudožercev, za katero je Jernej Novak v Dnevniku zapisal, da je Bine Matoh ustvaril malodane idealnega »grozovitega klovna«.
Leta 1989 je prejel nagrado Franceta Bevka Mestne občine Nova Gorica za izredne ustvarjalne dosežke v umetnosti in kulturi in tako izredno uspešno zaključil svoje prvo desetletje delovanja v Primorskem dramskem gledališču. V naslednjih desetletjih tako ni bilo več prav dosti nagrad, ki bi jih Bine Matoh lahko dobil: v 90-ih letih je prejel še eno Borštnikovo nagrado, za vlogo Hackerja v Ljubezni dobrega moža Howarda Barkerja, in še nagrado Sklada Staneta Severja za Hildebranda v Čarobnicah Mirka Zupančiča in Richarda Tretjega v istoimenski zgodovinski tragediji Williama Shakespeara.
Ob dvajsetletnici nastopanja v Primorskem dramskem gledališču, je v sezoni 2000/2001 zasnoval naslovno vlogo v Libertincu Erica-Emmanuela Schmitta. Marij Čuk jo njegove kvalitete za Primorske novice opisal tako: »Matoh hoče za vsako ceno prodreti do bistva vloge, zato jo odrsko študijsko analizira v vseh razsežnostih, pronica tako v psihologijo lika, v čas, ko se pojavi, v široko družbeno okolje in individualne posebnosti. Vse skupaj uspe speti v odrski prostor, a to ne individualizirano in samozadostno, marveč v sozvočju z vsemi ostalimi nastopajočimi, z velikim smislom za skupinski ansambelski vidik. Seveda, osebna nota se ne izgubi, izgubi se protagonizem v slabem pomenu besede – in nastane polnokrven, predvsem pa verodostojen in prepričljiv lik.«
Leta 2004 je prejel Borštnikov prstan in se s tem dokončno vpisal med legende slovenskega gledališča.
Za Matohovo igro lahko rečemo: ko oblikuje najboljše vloge, se zdi, da sploh ne igra. Zdi se, kot bi se lupil, slačil, njegovo razgaljanje gledalce vleče v vrtinec pod varljivo spokojno gladino skrivnostnega tolmuna. Na videz povsem preprost, nič posebej teatralen, tako rekoč kot človek iz navadnega življenja. Ves čas ostaja na meji obeh svetov, sveta lika in lastnega življenja, zdi se, da liki tečejo skozenj, da ga vsega preplavljajo, in nasprotno: svoje življenje reflektira skozi vloge, enkrat Gospoda Puntile, Voranca, Don Jera, Patriarha iz Ogleja, Kantorja, Glembaya, Julia Gapita, Timona Atenskega, drugič Cyranoja de Bergeraca ali Sanča Panse, vse je ena sama igra in poigravanje, nobeno sredstvo ni namenjeno samo odrskemu učinkovanju, vsa njegova prezenca, tudi zasebno, je zlepljena iz vlog.
Njegovi liki so upodobljeni skoraj popolnoma tako, kakor si jih predstavljamo ob branju besedila. Bine Matoh gledalca povsem posrka vase, z vsem svojim poglobljenim in skrbno nadziranim interpretativnim mojstrstvom ter govorno briljanco, virtuozen v kompliciranih retoričnih in fizičnih nalogah. V njegovi igri je mogoče odkriti prvine psihološkega realizma in popolnoma svobodnega oblikovanja igralskih korelatov. Na ta način doseže precizno razplastenost ter izrazito plastiko in ostrino, zaradi česar so njegovi liki zapletene osebnosti z najrazličnejšimi človeškimi usodami, pa naj gre za tragične ali komične vloge, za velike, nosilne vloge, ali za obstranske. Njegova prisotnost je taka, da naredi vidno tudi obstranskost, središče dogajanja je tudi takrat, ko ga ni na odru.
Svojo poklicno pot je Bine Matoh sklenil leta 2013 z vlogo Stanka v intimni drami Srečanje dramatičarke Nine Mitrović, s katero, kakor je povzel Andraž Gombač, »upravičuje sloves vrhunskega igralca, čigar specialiteta so prav takšni, ne nujno negativni, marveč večplastni značaji, vloge, v katerih svetlobo obdaja gosta tema. Matoh jih zna začiniti s ščepci duhovitosti, jih napraviti prepričljive, človeške, žive.«
***
Utemeljitev primorske gledališke nagrade TANTADRUJ 2018:
Žirija v sestavi Vojko Belšak, Matej Bogataj in Marij Čuk je po tehtnem in poglobljenem premisleku vseh nominiranih uprizoritev Gledališča Koper, Slovenskega stalnega gledališča Trst in Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica ugotovila, da so vsa omenjena gledališča tako po umetniški viziji kot v izvedbi nadgradila prejšnjo sezono. Posebej izpostavljamo vse bolj opazno in učinkovito uveljavljanje igralk in igralcev mlajše generacije, ki ob starejših in prekaljenih igralcih prinašajo nove pristope k igri in postopno prevzemajo odločilne naloge in breme igralskih interpretacij. To velja v prvi vrsti za SNG Nova Gorica, v okviru njunih kadrovskih zmogljivosti pa tudi za ostali gledališči. Z veseljem smo opazili, da po letih zasilnih scenografskih rešitev likovna podoba in ustvarjanja prostora igre spet premišljeno in učinkovito prispeva k polni izraznosti predstav. V letošnji sezoni velja to predvsem za uprizoritve Galeba, Trojank, Za blagor vseh ljudi in Ekshibicionista. Pozdravljamo tudi vračanje h višji ravni odrskega govora in rabo zbornega in knjižnega jezika v prevodih, kar vrača besedi njeno izrazno potenco.
Žirija se je odločila, da nagradi:
Nagrada tantadruj 2018 za igralsko stvaritev 2018/2019:
MARJUTO SLAMIČ za vlogi Hekabe v Trojankah v izvedbi SNG Nova Gorica in Paškue v Barufah, v koprodukciji štirih gledališč
Marjuta Slamič se je v pretekli sezoni spopadla z dvema diametralnima vlogama, s tragično Hekabo, ki je kraljica, torej najbolj izpostavljena predstavnica premaganega in podjarmljenega tebanskega dvora, ki gre brez upa vrnitve v suženjstvo in so tako predstavniki ponižanih in podjarmljenih, in z vlogo v polnokrvni, včasih celo fizični in divji, temperamentni uprizoritvi Goldonijevih Baruf, komediji o pregretih ribiških zdrahah. Obe vlogi je suvereno in imenitno dozirala, pokazala natančnost pri odrskem govoru, njena prezenca je bila izstopajoča in hkrati je s svojo igro nastavila tudi raven igre pri soigralcih in bila osišče in opora odrskega dogajanja. Pri tem je pokazala, da suvereno obvlada tako komedijske kot tragične registre in ustvarila vlogi, ki jih bo pomnila gledališka zgodovina.
Nagrada tantadruj 2018 za gledališki dosežek 2018/2019 :
Najboljša predstava v celoti so Barufe v režiji Vita Tauferja in v koprodukciji Gledališča Koper, SSG Trst, INK – Gradsko kazalište Pula in SNG Nova Gorica.
Po skoraj dveh desetletjih se je Taufer vrnil h Goldonijevem besedilu in ga obvozil skozi adaptacijo Predraga Lucića, ki so jo poznavalci lokalnega govora jezikovno adaptirali, da pokriva vse primorske in istrske dialekte v prostoru domicilov koproducentov. Ob nekaj aktualizmih, ki jih vidimo predvsem pri delovanju oblasti in hvaležnosti za zakreditiranost, je komedija prilagojena na čase Avstro-ogrske monarhije, ki je prezrcaljena z bruseljsko birokracijo. Režija je poskrbela za avtentično razplastitev govora in priskrbela za temperamentne odrske akcije, hkrati pa kostumografsko premišljeno in veristično opremila predstavnike igralskih ansamblov in jim omogočila furiozno, pa tudi mehko in mestoma sentimentalno igro. To so nastopajoči polno izrabili in imamo močan in pregret ženski igralski prispevek in zraven premišljeno individualizirane moške vloge. Vse poveže istrski glasbeni melos in po replikah, ki jih podprejo iztegnjeni sredinci in temperamentno psovanje, se ta premišljena in do konca napeta komedija izteče pomirljivo in v znaku dobrososedskih odnosov. Predstava, ki zabava, pokaže pestrost govora in mentalitet v regiji in hkrati povezuje sosedske gledališke hiše.