Pogovor z Vitom Tauferjem
Carlo Goldoni – Vito Taufer – Perdrag Lucić: kakšna je zgodovina teh razmerij?
Že dolgo tega, ko so se začele te »barufe« med hrvaškimi in slovenskimi ribiči, sem razmišljal o Goldonijevem besedilu ki sem ga že delal pred sedemnajstimi leti in sedaj v sveži obdelavi Predraga Lucića duhovito kaže populistične politične in ekonomske mahinacije in manipulacije z nezadovoljnostjo, neizobraženostjo in siromaštvom ožigosane večetnične ribiške komune. Idejo sem pravzaprav dobil, ko sem bral o stagniranju slovenskega ribištva od konca 19. stoletja in potem še intenzivneje pod fašizmom. In kar je spet dejstvo, tudi danes.
Dogajanje je metaforično postavljeno v zadnja leta nekakšne avstro-ogrske multinacionalne skupnosti v Istri, kjer in kot so se takrat dejansko začeli naglo zaostrovati mednacionalni konflikti.
Barufe smo zastavili z mednarodno zasedbo, poleg avtorja sta Hrvatici še dve igralki; projekt se mi zdi dragocen, saj če politiki niso, moramo biti kulturnega dialoga sposobni vsaj umetniki.
V nekdanjih republikah skupne države uspešno delujete že od začetka svoje kariere in s predstavami, ki ste jih režirali po različnih domačih ter tujih gledališčih. Vedno ste zelo jasno, predvsem skozi besedilo vstopali v sodobni čas določenega mikrokozmosa. Tokrat je to Istra.
Ja, še posebej na Hrvaškem. Rad delam na Hrvaškem. Zdi se mi, da je glede na sosedstvo kulturnega sodelovanja s Hrvati premalo. Seveda ne mislim na Thompsona in podobne, kar je ob obnašanju hrvaške oblasti ob prepovedi koncerta pravzaprav idealen primer politične manipulacije s pritlehnimi čustvi. Ravno zaradi takih zadev mi je žal, da ni več kulturnega dialoga z južnimi sosedi. Z vsemi sosedi pravzaprav. Zdrava kulturna politika bi si morala veliko bolj prizadevati za to. Ne pa, kot vidimo, na primer, pri Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, za katerega ima človek občutek, da se ga načrtno uničuje, namesto da bi izkoristili ta vrata v širši kulturni prostor.
A naj se vrneva k Luciću in njegovemu besedilu …
Lucić je vstopil v igro ravno, ko sva se s Katjo Pegan začela uspešno pogovarjati o tej koprodukciji. Lucić je Hrvat, novinar in urednik bivšega Feral Tribunea, politični analitik in satirik, eden najbolj duhovitih ljudi v našem širšem prostoru. In zdelo se mi je zanimivo, da bi se Goldonija najprej prevedlo oziroma priredilo v Lucićev jezik – splitščino, ki ima sama po sebi že močan naboj sočnosti in duhovitosti. Naredil je priredbo, seveda z mislijo na naš čas. Sprva je nameraval zgodbo popolnoma posodobiti, vendar je hitro ugotovil, da je model, kakršnega ponuja Goldoni, povsem primeren. Čožote, pomorščake, ribiče in gusarje iz Chioggie, divje in pregovorne prepirljivce, pa so v igri zamenjali istrski, slovenski in hrvaški ribiči.
Čožoti so nekoč preganjali slovenske ribiče …
Ja, predvsem tiste med Tržičem/Monfalconom in Trstom. Leta 1894 so v takem spopadu ubili štiri slovenske ribiče. Tudi sicer slovenskim ribičem ni bilo lahko. V času fašizma so lahko lovili samo, če so bili člani fašističnega sindikata. Po drugi svetovni vojni so italijanske oblasti menda prav tako delovale v tej smeri.
Bridka usoda ribištva se seli dalje: slovensko ribištvo v okviru Evropske unije tudi očitno nima svetle prihodnosti.
Hrvaški Istrani, slovenski Istrani, vsi govorijo čakavščino, slovensko oziroma hrvaško.
Gre za dva jezika, ki sta si zelo podobna, ker imata najbrž oba toliko starih slovanskih jezikovnih korenin. V predstavi pa se govori hrvaško, slovensko, italijansko, nemško, madžarsko in dalmatinsko.
Čožotščine ni?
Ni. Menda je težko razumljiva. Strašno je mikaven mit, ki pravi, da naj bi bili Čožoti potomci Trojancev, ki so se zatekli v Benečijo. Čožotom smo ukradli zgodbo in jih tokrat mi nagnali.
Kako je zgrajena zgodba?
Zgodba je sestavljena iz različnih hudih in zabavnih prepirov zaradi ljubosumja, sosedske nevoščljivosti in zlobe, poskusov umora v afektu ter podobnih vsakdanjih grdobij. Nastopa tudi oblast v osebi pomočnika sodnika arbitražnega sodišča, ki dela red tako, da revežem organizira poroke in vsiljuje ugodna bančna posojila ...
Kako ste v predstavi zaobjeli Istro?
Predvsem z jezikom oziroma jeziki, slovenskim in hrvaškim istrskim narečjem ter istrobeneščino. In pa glasbo, istrsko lestvico itn. V predstavi v živo igra avtor glasbe in istrski virtuoz na kitari, Damir Halilović-Hal.
Zdi se, da je danes skoraj nujno, da se gledališče loti uprizarjanja Goldonija. Spomnim se, da so se ga kakšnih petnajst let v slovenskih gledališčih prav na silo otepali. Zakaj?
Goldoni ima podobno mesto v gledališču, kot ga ima Molière, vendar je preveč lahkoten, rokokojski, meščanski. Ima premalo teže in eksplicitne poetičnosti in didaktičnosti, travmatičnosti za slovenski okus. Cepil je prastaro gledališko formo, commedio dell'arte z realizmom meščanskega sveta 18. stoletja. Goldoni je sodobno razsvetljensko znanost – psihologijo – infiltriral v staro in zelo trpežno obliko commedie dell'arte; podobno, kot je storil tudi Molière, ki je bil s svojimi globoko psihološkimi igrami Goldoniju vzornik. Goldoni je v smislu razsvetljenskega nazora z znanstvenim, psihološkim, sociološkim, lingvističnim pristopom »trasiral« nove gledališke paradigme. Njegov sodobnik je bil na primer dubrovniški zdravnik Vlaho Stulli, katerega Kate Kapuralica slovi kot gledališka ekscentričnost, pa je pravzaprav etnološka in jezikovna študija ter tipičen produkt tistega časa, zgrajen na raziskavi poetičnega naboja kolokvialnega govora družbenega dna ob koncu 18. stoletja. Tak jezikovni pristop je uporabil tudi naš Linhart. Vse to je odprlo pot dramskim in gledališkim avanturam 19. in 20. stoletja.
Pravite, da imata Čehov in Goldoni kar nekaj skupnega.
Ja, oba prikazujeta, kako znotraj družinskega in intimnega sveta nastajajo mehanizmi nasilja in vsega drugega. Oba poskušata opazovati svet pred revolucijami z vsemi paradoksi in zavozlanostmi čim bolj distancirano, objektivno, znanstveno – kot komediografa pač. Portreti Čehova v času izgubljenih plemičev, stremuških meščanov in sploh cele galerije likov tistega časa kot pri Goldoniju lahko hkrati kažejo njihovo človeško jalovost, smešnost in človeško plemenitost. Oba melanholično slikata predrevolucijski čas in ljudi, ki hrepenijo po življenju, ljubezni, po nečem boljšem. In nikoli ne moralizirata ali obsojata, ampak kopljeta po razsežnostih človeške duše. Kar je izredno dragoceno v časih predrevolucijskih populizmov. Saj težko govorimo o fašizmu, če se ne ukvarjamo s skrivnostmi duše. Zakaj in kako smo se kot družba in posamezniki pripravljeni podrejati, se pustiti kar naprej ustrahovati, lagati sami sebi, kako smo se pripravljeni podrejati očitnim neumnostim, nekomu, za katerega vemo, da je lopov, nasilnež, arogantnež, slaboumnež, počenjati soljudem raznorazne grdobije itd …?
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)