Hanoh Levin danes velja za enega najpomembnejših izraelskih dramatikov, ki ga polagoma odkrivajo tudi gledališča v Evropi in ZDA. Svoja dela je pisal v hebrejščini in jih v svojem življenju tudi vsa sam režiral. Pot do vsesplošnega priznanja je bila trnova, saj je izraelska oblast njegova dela obsojala in se vpletala s cenzurnimi posegi, medtem ko ga je servilna kritika neusmiljeno trgala in zahtevala, naj se gledališču Kameri iz Tel Aviva, kjer je ustvarjal, ukine subvencioniranje. Izenfant terribla izraelskega gledališča je postal eden izmed stebrov izraelske gledališko-dramske tradicije, ki se je z Levinovim opusom v šestdesetih letih 20. stoletja približala gledališču absurda in filozofiji eksistencializma, ki sta tedaj prevladovala v Evropi.

Hanoh Levin se je rodil leta 1943 v enem najrevnejših in tudi najbolj judovsko ortodoksnih območij Tel Aviva, kjer sta se leta 1935 naselila njegova starša, ko sta skupaj s prvim sinom Davidom prebegnila iz Poljske v tedanji britanski protektorat Palestino. Čeprav je bil Levin deležen tradicionalne religiozne izobrazbe, se je že zelo kmalu odvrnil od ortodoksnosti, pa tudi od same religije, ter odkrito simpatiziral s komunizmom in levico. Živo se je zanimal za politiko ter ob tem študiral literaturo in filozofijo. S pisanjem je zaslovel že v študentskih letih, ko je v časopisu Dorban (Jež) objavljal krajše satirične sestavke, v katerih je problematiziral odnos Izraela do arabske manjšine in sprožal valove ogorčenih odzivov.

Levin je že s svojo prvo gledališko uprizoritvijo, tj. s satiričnim kabaretom Ti in jaz in naslednja vojna, vznejevoljil tedanjo oblast. V kabaretu se je norčeval iz patosa izraelskega militarizma in šestdnevne vojne, od katere je tedaj minilo komaj eno leto. Omeniti moramo, da Levinu v komičnih delih ne gre za zabavo, saj pripominja, da ga smeh občinstva v bistvu žalosti. Sam pravi: »Moj cilj ni, da bi občinstvo razveseljeval. Gledališka predstava je boksarski spopad med odrom in gledalci. In jaz jih hočem udariti zato, da bi se slabo počutili, ker jim kažem, kako slabi so!«

Levinovo dramatiko dosedanje analize delijo v tri časovno-tematske sklope: sprva je pisal politično-satirične kabarete, osrednji del njegovega ustvarjanja je dramatika soseske, ta pa vsebuje že prvine tretjega sklopa, v katerem prevladujejo mistične oziroma biblične teme.

Zimska poroka spada v dramatiko soseske, v kateri Levin obravnava običajne ljudi, družinske in sosedske odnose, vpliva politike na vsakdanje življenje in seveda tudi kritike potrošništva. Poudariti velja, da sta družina oziroma človeška reprodukcija pri Levinu temeljni vrednoti, ker družinsko življenje uteleša smisel, in tudi zato toliko njegovih junakov išče pot do samouresničitve v ustvarjanju družine.

V Zimski poroki srečamo tri matere, ki vsaka usodno vpliva na življenje svojega potomca. Šracia in Cickeva sta svoj življenjski smisel našli v poroki svojih dveh potomcev in sta zato pripravljeni žrtvovati vse in vsakogar. Medtem pa umirajoča Alte Bubiček, ki ji za svojega sina Lačeka ni uspelo najti partije, sinu zapove, naj poskrbi, da jo bo na njeno zadnjo pot pospremilo sorodstvo. Pogreb in poroka tako na isti dan trčita drug v drugega. Svatje se pod vodstvom Šracie poženejo v beg pred Lačekom, ki nosi novico o smrti in vabilo na pogreb. Seveda ni dvoma, da ima ob sočasju dveh ritualov prednost pogreb, zato so svatje z obema materama na čelu še toliko bolj odločeni, da novice o smrti in pogrebu ne bodo sprejeli. Ne gre samo za ves denar, ki so ga že zapravili za poroko, gre za smisel življenja, ki ga ima ta poroka za oba zakonska para. Navsezadnje tudi samskemu Lačeku pogreb matere predstavlja njegovo uresničitev. Začne se beg pred novico o smrti, ki protagoniste najprej vodi na obalo, kjer dve rekreativki tečeta pred smrtjo, misleč, da si s to telesno aktivnostjo podaljšujeta življenje, kar spomni na naše sodobne mantre o zdravem življenju. Smrti seveda ne moremo uiti kar tako, zato Levin vpelje metafizično dimenzijo z angelom Samuelom, ki med begom pospremi na ono stran oba soproga, eno izmed tekačic in nazadnje še Cickevo. Tudi preskok iz Izraela med himalajske vršace, kjer v ledenem mrazu meditira tibetanski menih, že davno oddvojen od svojih fizičnih potreb, da bi dosegel nirvano, torej blaženo smrt, je dramska poteza, ki fizično dogajanje prestavlja na metafizično raven. Po eni strani Levin ustvarja komičen učinek iz nepredvidljivega srečanja poduhovljenega puščavnika z vsakdanjo, materialistično in potrošniško srenjo, iz katere je najbrž tudi sam zbežal, po strani drugi pa še poudari absurdnost samega iskanja smisla življenja.

Prav z duhovitim prepletom fizičnega in metafizičnega, ritualnega in profanega, zdravorazumskega in absurdnega je Levinu uspelo zastaviti temeljna človeška vprašanja. Njegovih likov zato ne moremo brati zgolj kot tipske posameznike, ki jih ponavadi upodabljajo komediografi, ampak moramo v njih prepoznati arhetipe, ki so obči; zahtevne matere, ki brezkompromisno odločajo o usodi svojih otrok, da bi osmislile svoje bivanje, upogljive očete, ki so po rojstvu otrok postali povsem nekoristni, apatične potomce, ki bistvene odločitve v svojem življenju prepuščajo staršem, in vse druge osamljene ljudi, ki tečejo, da bi ubežali smrti, in one, ki se zatekajo v smrt, da bi ubežali življenju. Nihče pravzaprav ne živi življenja v njegovi polnosti, če ta sploh obstaja, zato tudi uresničitev ciljev ne prinaša zadovoljstva, ampak samo žalost in obžalovanje. Levin ne švrka samo po zdravorazumskem potrošniškem pogledu na svet, pač pa tudi po egoizmu in osredotočenosti nase, pomanjkanju sočutja in nasploh odnosu do sočloveka. Svet Zimske poroke je naš svet, v njem prepoznamo svojo mentaliteto, svoj sistem vrednot in odsotnost smisla.

Levin je eden tistih gledaliških avtorjev, ki ne moralizira, kar je danes zelo razširjeno, zato svojih likov ne obsoja niti jih ne zagovarja, in v tem je blizu Čehovu. Skozi ozek izrez mu uspe ustvariti široko sliko človeškega duha, v čemer je prav shakespearski. In če je Shakespeare zapisal, da je ves svet oder, mi pa igralci, ki v svojih vlogah prihajamo nanj in odhajamo z njega, je Levin v svojem zadnjem delu z naslovom Cmere, ki ga je pisal, ko je pri petinpetdesetih v bolnišnici umiral za rakom, pribil, da smo vsi zgolj pomilovanja vredni klovni.

Povezava: PDF Gledališkega lista uprizoritve