Po resničnih dogodkih
Če bi Susan Harling, sestra avtorja Jeklenih magnolij, preživela presaditev ledvice in skupaj z možem lepo skrbela za sina, zanjo danes ne bi vedel nihče razen njenih najbližjih, njenih prijateljic, sosedov in nekaterih znancev. Za svetovno slavo namreč ne zadostuje, da si dober po srcu, da kljub kronični bolezni predano opravljaš delo medicinske sestre in si po značaju ljubeznivo trmast. Čeprav je res, da danes slavo dosežejo tudi osebki, ki so se za pest dolarjev ali evrov pripravljeni poniževati pred kamerami. Resnici na ljubo pa je treba pripomniti, da njihov sloves pač ni daljši od bleska zvezdnega utrinka na nočnem nebu. Ampak Susan Harling, poročeni Robinson, sploh ni šlo za slavo, temveč samo za to, da bi lahko polno živela kljub sladkorni bolezni, ki jo je pestila že od otroštva. Leta 1985, pri njenih dvaintridesetih, ko je bil njen sinček star dve leti, jo je iz kroga družine iztrgala smrt.
Tudi ta bi šla neopaženo mimo, če ne bi njen brat Robert Harling, ki je sicer študiral pravo, gojil ljubezen do gledališča in poskušal uspeti kot igralec. O svoji sestri, in kot sam pripominja, tudi o svoji najboljši prijateljici tako ni napisal romana ali pesnitve, marveč je leta 1986 v pičlih desetih dneh izlil na papir nekaj, o čemer sam ni bil čisto prepričan, da je zares pravo dramsko besedilo. S pisanjem za oder namreč ni imel izkušenj. Tudi Robertu Harlingu pri tem ni šlo za slavo ali uspeh. Pisal je samo zato, da bi njegov nečak, ko bo enkrat odrasel, izvedel, kako čudovita ženska je bila njegova mama, in kaj vse je bila pripravljena prestati samo zato, da bi ga lahko imela.
Šele po pozitivnih odzivih znancev iz gledališča je Harling Jeklene magnolije poslal literarnemu agentu, ki je prvenec nemudoma spravil na oder. Še preden pa so imeli gledališko premiero, so na Harlingova vrata že potrkali producenti iz Hollywooda s ponudbami za snemanje filma. Tako je Robert Harling v pičlih nekaj mesecih postal najbolj zaželeni scenarist, ki so ga na svoj dom vabile filmske zvezde, saj so se že videle v vlogah njegovih junakinj iz frizerskega salona.
Harlingov edini pogoj je bil, da posnamejo film v njegovem rodnem mestecu Natchitoches v Louisiani, in tako se je tudi zgodilo. Za nekaj mesecev se je v mestecu z 20.000 prebivalci vse obrnilo na glavo, saj so se v njem gnetle holivudske zvezde in ob njih še ves regiment filmskih ustvarjalcev. Shirlery MacLaine, ki je igrala bogato tečko, vlogo, ki si jo je želela tudi Bette Davis, je o Harlingovi izkušnji pisanja rekla: »Ja jasno, ti si bil vendar sestrin medij.« Znana pevka Dolly Parton, ki je igrala lastnico salona, je prostodušno posedala z domačimi in prepevala. Olympia Dukakis, katere brat je ravno tiste mesece kandidiral za predsednika ZDA, je igrala županovo vdovo. Daryl Hannah, se je že za avdicijo na lastno željo tako pogršala, da je sprva ni nihče prepoznal, saj je slišala, da je prelepa za vlogo plašne frizerke. Oskarjevka Sally Field, ki je upodobila mamo, se je pri Harlingovih čisto udomačila in ko je med eno izmed večerij rekla, da si enkrat v življenju želi igrati neznosno mrho, ki se ves čas preoblači, se je Harlingu porodila ideja za scenarij Žajfnice (Soapdish), v kateri sta ponovno sodelovala. Vloga Harlingove pokojne sestre je bila sprva namenjena Meg Ryan, ki pa jo je odklonila, ker je dobila glavno vlogo v filmu Ko je Harry srečal Sally. Zato so iskali drugo igralko, in ko je na avdicijo prišla takrat še povsem neznana Julia Roberts in s svojim nasmehom razsvetlila prostor, je Harling v trenutku vedel, da je to njegova sestra.
Omenimo še, da so vsi statisti v filmu Susan Harling v resnici poznali, da so prizore snemali v bolnišnici, kjer se je zdravila, da v filmu nastopajo isti zdravniki in sestre, ki so bili ob njej, ko se je za vedno poslovila. Robert Harling pa igra duhovnika, ki poroči mladi par in poslednjič blagoslovi pokojno na pogrebu. Film je bil izjemno uspešen, odlično sprejet pri občinstvu in deležen naklonjenih kritik.
Leta 2012 je znana ameriška pevka in igralka Queen Latifah sodelovala kot koproducentka in tudi igrala v televizijski priredbi igre, v kateri vse vloge igrajo znane temnopolte igralke. Ta različica je v marsičem zvestejša dramskemu besedilu in se odreče slikanju skorajda etnografskega portreta mesteca, ki v prvem filmu s svojimi šegami in folkloro preseže pasivno vlogo dogajalnega ozadja.
Medtem je bilo dramsko besedilo prevedeno v veliko jezikov in je slavo Susan Harling poneslo po svetovnih odrih. Prav te dni ga vnovič igrajo v Londonu, v Sloveniji pa je bilo prvič uprizorjeno leta 2005 v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Ženske med tem in onim
Čas je, da se vprašamo, kaj je v tej igri tako posebnega, da jo gledališča še danes tako pogosto uvrščajo na repertoar. Nedvomno je njen čar v avtentičnosti, ker so vse vloge izpisane po resničnih osebah oziroma so kombinacije živih žensk iz mesa in krvi. Harling je v intervjujih večkrat poudaril, da junakinjam v usta ni položil svojih besed, ampak je zapisal to, kar je slišal. Gre torej za skupinski portret žensk z ameriškega juga, ki se v marsičem razlikujejo od tistih v Evropi ali Aziji. Tudi zato smo tokrat v besedilo posegli in ga v uprizoritvi priličili našim razmeram.
Res je, da se ženske v frizerskih salonih povsod po svetu pogovarjajo o kuharskih receptih, sem in tja malo stokajo o svojem življenju, malo tudi opravljajo, in včasih si katera privošči kakšno robato šalo ali pripombo. Ampak ali je to dovolj za dramo? Nobena od žensk iz Jeklenih magnolij ni upornica, ki bi se zavzemala za ideale, nobena tudi ni feministka, ki bi goreče navijala za enakopravnost spolov, med njimi ni borke za človekove pravice ali ekologinje. Predajajo se skrbnim rokam frizerke in uživajo v lepotičenju, ne da bi pri tem razglabljale o medijsko ponujanih podobah lepotic in travmah, ki jih le-te povzročajo odraščujoči generaciji. Lahko bi rekli, da so povsem običajne, ampak obdarjene z obilico zdrave pameti. Med njimi tudi ni svetovnonazorskih ali osebnih konfliktov. Medsosedske spore pustijo pred vrati, listajo revije in prav prijazno čebljajo o vsem, kar jim pade na pamet. V zavetju lepotnega salona najdejo svoj trenutek miru, da se lahko posvetijo sebi in drugim. Nič dramatičnega, nič usodnega se ne zgodi v času, ko so skupaj. Vsakdanjost, ki veje iz njih, začini le pričakovanje tistega, kar se bo zgodilo, ali pogovor o tistem, kar je že za njimi.
Vmesni čas in vmesni prostor
Drama se odvrti v štirih letnih časih v območju obredja, ki označuje prehod enega letnega časa v drugega (božič, pust, velika noč, noč čarovnic) in zaobjame štiri najpomembnejše dogodke v življenju slehernika: poroka, rojstvo, bolezen in smrt. Nič od navedenega ne vidimo, o vsem smo obveščeni pred ali po dogodku, ko protagonistke s seboj prinesejo opilke dni. Ves čas smo z njimi v prostoru, kjer se dogaja njihova preobrazba, ki je že del samega obredja, saj gre za predpriprave na pomemben obred ali prehod. S to časovno zaokroženostjo, v katero je vpisan ves krog človekovega bivanja, se besedilo z ravni anekdotične folklornosti povzpne na raven univerzalnosti. Z izključitvijo moških se pred nami odpre svet žensk, ki so po navadi nosilke dejanske in posledično tudi simbolne tranzicije. Že samo s tem, da rojevajo otroke, sebe spreminjajo v matere, svoje matere v babice, može v očete, očete v dedke, sinove v brate ali strice. Nosilke življenja spreminjajo svet po malem in usodno premešajo družinska razmerja.
Harling je pravzaprav napisal slavospev vsem ženskam, ujel jih je v trenutkih, ko se pripravljajo na življenjske prelomnice in se pred našimi očmi že spreminjajo, kajti vsaka odide iz salona drugačna, kot je bila, preden je vanj vstopila. In vse ženske poznamo tisti posebni občutek, ko z novo pričesko stopimo iz frizerskega salona na cesto. Še vedno smo, takšne kot smo bile, ampak hkrati že spremenjene. In če smo povsem odkriti, so ti trenutki resnično tisti pravi dramatični trenutki, sekunde vznesenosti, strahu, dvoma, bolečine in žalosti, smeha in poroga. Tisti vmesni čas pred izvedbo in pred spremembo je najbolj dinamičen, živčen in vznemirljiv, ker vemo, kaj nas čaka, ne vemo pa, kako se bo izteklo, in vemo, da bo potem vse drugače in da bomo drugačni tudi sami.
Vinko Möderndorfer je pred leti, ko je režiral Jeklene magnolije, napisal, da je ta frizerski salon v bistvu theatrum mundi, kjer se ne bijejo bitke, ampak se srečamo z vsakdanjim življenjem, kjer vsak izmed nas prepozna veselje, izgubo, bolezen, bolečino, radost, humor, tolažbo, prijateljstvo, solidarnost, empatijo, prijateljico, mamo, hčerko, babico in še bi lahko naštevali. Theatrum mundi, v katerem se pred nami zgodi življenje, zapiše Möderndorfer. Mogoče je to moški pogled na te stvari. Meni se dozdeva, da je ta frizerski salon pravzaprav zaodrje življenja. Zaodrje, kjer se namažemo, sfriziramo in si popravimo šminko, se pogledamo v ogledalo, da preverimo, če vse »štima«. Zaodrje, kjer nam prijateljica stisne roko, se nam sestra tolažeče nasmehne, nam mama obriše solze, babica poravna gube na obleki in nas poboža. Zaodrje, kjer nazadnje globoko vdihnemo in izdihnemo, odložimo strahove, dvome in dileme, se zberemo in pripravljeni na vse ali nič stopimo na oder življenja v luč ali pa v temo.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)