Anita Volčanjšek, 28. 5. 2012

Vse je mogoče, tudi igranje na lestev

Ibaccala clown v predstavi Pss pss nikogar ne pusti ravnodušnega, saj apelira na otroke in tudi na starejše občinstvo. Švicarska umetnika Simone Fassari in Camilla Pessi združujeta cirkuške prvine z akrobatiko, vse elemente pa povezuje njuna ubranost, medsebojna interakcija, animiranje občinstva …

Pss pss / Foto Rok Govednik

Včerajšnja predstava je gledalcem popestrila nedeljski večer, saj so v dobri uri spoznali cirkuško-klovnovske akrobatske prvine, s katerimi sta navdušila mlada Švicarja. V klovnovskih kostumih, s karikirano masko – vendar brez ˝tipičnih˝ rdečih nosov – gradita zgodbo od uverturne počasne, umirjene atmosfere, pa vse tja do impulzivnih fizičnih akcij in akrobatike. Svoj nastop popestrita tudi z animacijo občinstva, saj na oder povabita predvsem odrasle. Tako se sodelujoči (gost) za trenutek spremeni v njun rekvizit, ˝pomočnika˝, vendar ni tranformiran v objekt. Gledalec-igralec je na odru oseba, četudi se zdi statičen in v vlogi tehničnega ventila. Njun naključni sodelavec za hip postane pravi cirkusant oziroma klovn, saj ga umetnika spodbudita k akcijam, katere izvajata tudi sama. Simone in Camilla z gibi in mimiko – brez besed – aktivirata gledalce, da se docela potopijo v njuno zgodbo, ki se prične s situacijskim humorjem, kjer artista uporabita elemente klasicističnega (Molièrovega) gledališča. Komika, v katero vestno integrirata tudi občinstvo, postopoma, in v ritmu glasbe, preraste v fizično zahtevnejše akcije, akrobatske prvine in nekatere gimnastične elemente. Poetičen začetek predstave, ko zgodbo gradita iz medsebojne interakcije, počasnih gibov in fokusiranja zgolj na določen predmet-rekvizit, prehaja v akrobatsko dovršeno surrealistično simfonijo. Vrhunska akrobatika na trapezu je vrh nastopa, kjer pokažeta resnično mojstrskost in odlično fizično pripravljenost. Četudi navidez samo akrobatska, je njuna predstava tudi med izvajanjem zahtevnih elementov, mnogo več kot zgolj ˝športna˝, saj držita mimiko, katero sta začrtala v začetnem prizoru. Vseskozi sta lika, kot sta se predstavila na začetku; vendarle je njuna fabula intimna in temu primerna je tudi njuna interakcija.

Zanimivo je preigravanje z različnimi predmeti, ki gledalca z lahkoto popeljejo v pravljični svet, kjer je nemogoče še kako lahko izvedljivo. Poleg trapeza in drobnih predmetov na oder prineseta navadno lestev, ki pa v soju luči in njune manipulacije, pridobi nove razsežnosti. Ni samo predmet, ki služi za dosego cilja, je stvar, katera ponuja nešteto možnosti za igro in zabavo. Iz posameznih letev, ki gradijo leseni rekvizit, sta z usti družno izvabila zvoke lestvice in na same zaključku nastopa nanjo tudi zaigrala pesem. Dokaz, da domišljija nima meja, ter da je odmik od realnosti celo potreben in več kot zaželen. Njun svet je namreč drugačen, to je svet sanj, igre in zabave, kjer se fikcija kaj hitro spremeni v realnost. Ostajata otroka, polna iskrenega entuziazma gradita svoj svet, kjer je dovoljeno čisto vse …

Klovnbuf

Povezani dogodki

Festival
Anita Volčanjšek, 28. 5. 2012
Glej, Klovn(Buf)!
Anita Volčanjšek, 28. 5. 2012
»Prednost dajem praksi, ne teoriji!«
Anita Volčanjšek, 28. 5. 2012
Sem klovn. Zato se moram z neuspehom igrati.
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Izbira je tista, ki me definira kot individuuma«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 11. 4. 2010
Zarjavela evolucijska prtljaga
Anita Volčanjšek, SiGledal, 9. 4. 2010
Koga je poljubil Livingston?