Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 5. 2010

Obredi kompenzacije (navidezne) moči

KRITIKA.- NOVA DRAMA V BRATISLAVI: Prebujajoča se zavest o neenakopravni funkciji spolov versus naučeno oz. sprogramirano, a ne lastno prepričanje o božji volji, ki jih je postavila na mesto manjvrednih, sta problema znotraj generalne (biološke) težave.

bazen mikvah

Hadar Galron: MIKVAH

V okviru festivala Nova drama v Bratislavi
Premiera: 4.12.2008

Režija: Michal Dočekal
Dramaturgija: Daria Ullrichová
Scenografija: Jan Dušek
Kostumografija: Zuzana Krejzková
Glasba: Miloš Orson Štědroň


Izraelska drama Mikvah je odprla šesti festival Nova drama v bratislavskem gledališču Arena. V ponedeljek, 10. maja, se je občinstvo seznanilo z starimi judovskimi običaji, ki so – gledano socialno in tudi biološko – determinirali ženske v posameznih ortodoksnih četrtih. Mikvah je obred, ritual, kateri se– hočeš, nočeš, moraš – dogaja strogo za zaprtimi vrati in zunaj morebitnih moških pogledov. Vendar je postopek umivanja telesa namenjen moškim; le tako se ženska ˝prečisti˝ in ima lahko ponovno spolne odnose. Položaj žená v izraelskih predelih je – kakor želi realistično pokazati Mikvah – poniževalen in za Evropejce grotesken.

Znotraj ˝kopališča˝, kakor je postavljena scenografija, se pletejo številne zgodbe o ženskem telesu, družini, seksualnosti, vendar obred še zdaleč ne pomeni varnega zavetja pred rutiniranim vsakdanom. Javni prostor – v središču katerega je prečiščevalni bazen – in katerega obdajajo (projicirano na zadnjo steno) razpokane in ponekod z rdečimi madeži oblite keramične ploščice, prežema hlad, ki ga poustvarjajo tudi posamezne nastopajoče. Mikvah je drama o patriarhalni ureditvi judovske ortodoksne družbe, v kateri je ženska zgolj mati in uslužna gospodinja. Vendar tudi skriti kotiček – četudi z namenom zadovoljitve moških – deli obiskovalke na dva pola. Prebujajoča se zavest o neenakopravni funkciji spolov versus naučeno oz. sprogramirano, a ne lastno prepričanje o božji volji, ki jih je postavila na mesto manjvrednih, sta problema znotraj generalne (biološke) težave.


Velik prostor - razpotegnjen od vstopnega (gledalcu vidnega) garderobnega dela, preko skromne recepcije, z belim lepilnim trakom označenega stranišča kot (ne)vidnega prostora, do centraliziranega bazena – omogoča nenehne premike obiskovalk, ki  še preden vstopijo v vodo – že naredijo svojevrsten (skrivni) ritual. Bodisi obrekovanje emancipacije iščočih žensk, ki prihaja s strani starejših ali boječe tiho pritoževanje nad zli usodo mlajših, se zavleče v skoraj triurno zaciklano dogajanje.

Mizanscena je zamišljena kot beganje žensk po vedno isti poti, ki vodi samo do bazena, v katerem se predstava – postopek rituala, kjer se ˝umazana˝ ženska nekajkrat potopi v ˝sveto˝ vodo – tudi prične. V tem neprostovoljnem ženskem svetu so vseskozi – četudi le v mislih – prisotni moški, ki zanetijo konflikt med strankami kopališča in uslužbenkama. Šele konec prinese (delno) rešitev nekaterih ženskih vprašanj, saj se v kolektivnem duhu zoperstavijo gospodarjem. Kar je predtem, spominja na psihološki maraton – krožna pot do vode in nazaj -, ki predikat upraviči s čedalje večjim zavedanjem o spolni marginalizaciji. Vprašanje časa je, kdaj bodo pod dobrohotnim pritiskom mladih (naprednejših oz. pogumnejših) klonile tudi s peskom v očeh posute starejše.

Monotono beganje od recepcije do bazena – z vmesnimi zgodbami o fizičnem nasilju in ignoranci ženskih potreb ter želja – ni oživljeno z nobenim elementom. Dolgočasni kroji in barve kostumov – pač glede na finančno stanje moža oz. poklic, ki ga žene morebiti opravljajo -, ter počasni zvočni intermezzi poustvarijo nedomačnost in hlad tovrstnih mučilnic.

Igralsko so se nastopajoče uspešno transformirale v vlogo žrtev, začenši bojevanja s svojimi rablji. Nekoliko stereotipno oblikovanje starejše uslužbenke kopališča – energične, duhovite, a tradiciji zveste Shosane ter njene mlade, humanosti in enakopravnosti željne sodelavke Šire -, gledalca že a priori potegne v možnost predvidenja konca; torej poskusa rušenja spolnih barikad. Ženske ob osamosvajanju postanejo ujetnice v kopališču, ker se nočejo predat policiji; njihova ponovna nemoč in očitna nezmožnost dokončne infiltracije v moški svet je še dodatno podčrtana z rumeno-črnim varovalnim trakom, ki jih (ponovno) drži v krogu.

Drama Mikvah sicer uspešno prikaže vso bolest in trpljenje judovskih žená ter nesmisel tovrstnih vodnih obredov – vsakemu je namreč jasno, da je t.i. posvečena voda zgolj navadna voda -, vendar je sama inscenacija razvlečena in krožno kaže na to, kar nam je jasno že na začetku: slej ko prej bo napetost dosegla vrh, ženske pa se bodo posledično pričele boriti za enakopravnost. Ponovno-déjà vu.

Anita Volčanjšek, SiGledal, 3. 5. 2010
Prihaja Nova drama
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 9. 2010
»Izbira je tista, ki me definira kot individuuma«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 23. 4. 2010
Vražje premetena mladež
Anita Volčanjšek, SiGledal, 9. 4. 2010
Koga je poljubil Livingston?