Pogojno v uverturnih dramskih verzih realistična drama se postopoma (stran za stranjo) spreobrača v absurda polne replike, ki implicitno kažejo na leit motiv Harmsove drame Jelizaveta Bam. V ospredju dogajanja je diskomunikacija nastopajočih, kjer vsakdo govori svojo zgodbo in (zavedno) presliši drugo plat. Začetni monološki pasus protagonistke Jelizavete sporoča o njeni osamljenosti in ujetosti, medtem ko jo za zaklenjenimi vrati čakata njena rablja: ˝Če ne boste takoj odprli, bomo vlomili.˝  Jelizaveta je namreč – po krivici – obtožena umora, kar ji posledično odvzema tudi pravico do ugovora. Zločinka je, ker nima pravice do ugovora. Absurdna replika, ki odseva duh tedanje Rusije v 20.-ih letih dvajsetega stoletja. Vendar pa se temačna atmosfera – podkrepljena z zvočnim ozadjem in skrivnostno osvetljena – kaj kmalu transformira v svet absurda, kjer vsakdo (navidez) izreče vse, kar mu v danem trenutku pride na misel. Tudi zato, ker se nastopajoči v skladu z vsebino drame – prehajajočo iz realne v absurdno sfero – preoblečejo v klovne (oziroma nadenejo nekaj rekvizitov, indicev ˝klovnskega˝ gledališča) in v kaosu besed ter dejanj upravičijo svoj status ˝zabavljačev˝, brezsramnežev, blebetačev in nerodnežev.

Jelizaveta sprva govori izza vrat, odmaknjena od ostalega sveta, ki jo želi uničiti, postopoma pa na govorni ravni prodre čez zid, se sreča s svojimi krvniki. Odrska realizacija intrigantne tekstovne predloge reducira nastopajoče, saj je Jelizavetin krvnik dvojna osebnost, ujeta v eno telo. Režiser Ravil Sultanov (in obenem moški protagonist) se poigrava, eksperimentira z  glasovi, mimiko in gestami nastopajočih, ki se skladajo z jezikovno okrnjenostjo besedila. Jezikovna podoba drame je namreč od točke protagonistkinega ´vstopa´ med ljudi zreducirana na absurdni dialog, bistroumne nesmisle in ludistične skovanke. Mestoma je težko iskati neko globljo poanto, smisel teksta in predstave same, vendar nas še pred dvigom zavese o tovrstnih ˝problemih˝ pomiri član ekipe (tehnik), ki iskreno pove, da je interpretacija skorajda brez pomena.

Pa vendarle- Harmsov tekst je zgodba o človeški(h) neumnosti(h), o nezmožnosti prave komunikacije in o nerazumljenosti posameznika, ki iz kaosa besed želi izrisati bistvo. Ta posameznik je obsojan, etiketiran in izobčen. Takšna je Jelizaveta, četudi na odru ˝prirejena˝, zasukana v eksperiment, ki dopušča drugačen, otrokom primeren konec. Klovni vendarle morajo (pre)živeti, se zabavati do konca in sanjati o (ne)mogočih stvareh.

Dramatik Harm je opozarjal na družbeno stanje in ga ubesedil. Preko prvin absurda je prikazal realno sliko sveta med obema svetovnima vojnama. Jelizaveta Bam je zrcalna slika neke ere, vendar – če smo neposlušni in začnemo brskati po teorijah absurda in njegovih prvinah – še kako aktualna danes. Po krivici obtožen človek oklican za zločinca, ki pa govori resnico, v popačeni in gnili družbi seveda nikakor ne more priti do besede. Zato kaos in vrzeli v komunikaciji. Zato vojna.