Anita Volčanjšek, 28. 5. 2012

Sem klovn. Zato se moram z neuspehom igrati.

Fraser Hooper je v Londonu rojeni umetnik-klovn, ki že nekaj časa živi in dela na Novi Zelandiji. Že več kot dvajset let pa s svojim edinstvenim slogom osvaja občinstvo na vseh kontinentih.

Fraser Hooper / foto Rok Govednik

Je izvrsten animator otrok, njegovo delo pa temelji na spontanosti in improviziranju. V Mariboru je občinstvo zabaval v nedeljo, 27. maja v predstavi Smešna posla. Z nekaj rekviziti in odlično gestikulacijo je na oder zvabil otroke, ki so pomagali soustvariti dogodek. Nenačrtovani potek dogodkov tako krojijo on in prostovoljci oz. ˝izbranci˝, kar na koncu izriše zabavno zgodbo o sodelovanju, medsebojni pomoči, zaupanju …

V predstavi Smešna posla animirate občinstvo (predvsem otroke); otroci so vaši partnerji, soigralci na odru. Situacije so nedogovorjene, potekajo spontano in so odvisne od razpoloženja publike …

Ja, veliko delam na improvizaciji, saj imam rad občutek svobode in nepredvidljivosti. Ne vem, kaj se bo zgodilo vnaprej, in to je fino. Danes sem za nastop (predstava se je pričela ob 10.00 zjutraj, op. a.) med zajtrkom v mislih spremenil delček plana in tudi glasbo.

Pa vas je kdaj strah, da občinstvo ne bo želelo sodelovati, da ne boste našli prostovoljcev?

Včasih, vendar poskušam na začetku vedno začutiti energijo avditorija, se vanjo infiltrirati, začutiti razpoloženje …Vedno nekako upam, da bo kemija med mano in gledalci, včasih pa je resda tudi ni.

Ste kdaj doživeli popolno neodzivnost, nepripravljenost in zdolgočasenost iz vrst občinstva?

Kot klovn se tudi na odru – če že uvodoma začutim nekakšno pasivnost – skušam igrati s svojim neuspehom. Iščem nove poti iz začrtane smeri oz. uvodnega prizora in če na ta način uspem zmotivirati publiko, je to zame uspeh. Ni važen čas, ki ga potrebujem za njihovo naklonjenost, pomembno je, da je občinstvo na moji strani, da mi verjame, diha z mano …

Resnično neodzivnost pa sem doživel na božič, na ladji križarki, kjer sem nastopal pred množico upokojencev, katerih povprečna starost je bila osemdeset let.  Vsi so me samo začudeno gledali, nihče ni želel sodelovati, nihče me ni prijazno pogledal. Zgolj val začudenja. Seveda sem zadevo izpeljal do konca, vendar se nisem počutil najbolj prijetno. Najlepše je pač takrat, ko se z občinstvom povežem.

Znotraj nastopa se pogosto spreminjajo glasbeni žanri in sam ritem glasbe …

Predvsem imam rad jazz; zdi  se mi, da v taktih jazza najlaže improviziram, sem najbolj sfokusiran in energičen. Seveda pa rad vključim različne žanre. Vse mora biti v ritmu. V začetnem prizoru z baloni, se glasba sklada s počasnostjo napihovanja le teh. Gre za nekakšno pričakovanje, odvijanje klobčiča, iskanje smeri. Tako se tudi občinstvo lažje motivira. Glasba mora biti podlaga za improvizacijo in ustvarjanje zgodbe, posamezne situacije.

Pogosto spreminjate rekvizite, ki jih na odru uporabljate?

Ja, tu ste me videli z nekaj baloni, dvema zložljivima stoloma, bobnom, paličicama in plastenko vode. Drugače imam tudi stranišče, v katerem se nahaja otok, ki ga na koncu skušam transformirati pred občinstvo. Prakticiram pa tudi tekmovanje v boksanju, kjer gre za ˝boj˝ med mano in ˝nasprotnikom˝, ki ga zvabim iz avditorija. Na Fidžiju (na gostovanju) sem zmagal in naslednje jutro je bil to najbolj obeležen dogodek v medijih. O tem so govorili na radiu, vnovič sem – na prošnjo – organiziral tovrstni ˝šov˝, na dogodek je prišel celo predsednik vlade. Rekvizite in s tem povezano zgodbo, katero napletem s pomočjo predmetov, izbiram po občutku. Važno je, da se med mano in občinstvom ˝zaiskri˝, potem vse steče.

Ko na oder privabite otroke in jih motivirate, z njimi ustvarjate atmosfero in potek nastopa, vas kdaj zaskrbi, kakšna bo reakcija s strani njihovih staršev?

Občasno pomislim tudi na to, vendar do sedaj se ni pripetilo še nič hujšega. Sam začutim, kdaj ima otrok dovolj; ali se dolgočasi ali pa mu je na odru popolnoma neprijetno. Na podlagi njegove pripravljenosti in interesa tudi reagiram.

Klovnbuf

Povezani dogodki

Anita Volčanjšek, 28. 5. 2012
Vse je mogoče, tudi igranje na lestev
Anita Volčanjšek, 28. 5. 2012
Glej, Klovn(Buf)!
Anita Volčanjšek, 28. 5. 2012
»Prednost dajem praksi, ne teoriji!«
Anita Volčanjšek, SiGledal, 26. 5. 2010
Iščoč Ernesta
Anita Volčanjšek, SiGledal, 15. 5. 2010
Obredi kompenzacije (navidezne) moči
Anita Volčanjšek, SiGledal, 16. 5. 2010
Častna ...