"Nič posebnega nisem in to je morda prednost," ste dejali pred leti v intervjuju za časnik Delo, ki se ga povzema v obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan. Je skrivnost vašega uspeha v tem, da ste lahko tudi "dober znanec iz sosednje ulice"?

Nič posebnega, seveda. Samo poglejte me: za ljubimce nikoli nisem bil, za Jamesa Bonda še manj. Junaki mi ne ležijo, pa tudi v življenju nisem ne vem kakšen junak. Pomeni, da sem se tipom, za katerimi ženske bolj kot ne vzdihujejo, spretno izognil. A dramska literatura ima toliko zanimivih likov, da sem se poskušal bratiti prav s temi. Z revami in težavami majhnih, preprostih ljudi, pa tudi takih, pred katerimi se trepeče. Ali ni to več kot preveč?

Je Borštnikov prstan "češnja na torti" tik pred morebitno upokojitvijo?

Prav zares, na Borštnikov prstan nisem čakal v nizkem startu; pravzaprav lahko moji kolegi potrdijo moje stališče, da prstan pripada igralcem, ki so že v pokoju in se je njihova igralska era skoraj končala. No, do upokojitve mi manjka še dobro leto, pa tudi pametni rimski cesar mi je zadnjič v svoji knjigi rekel: za človeka ne sme biti nič prezgodaj in nič prepozno; če je svetu tako prav, naj bo tudi njemu.

Je sploh še kakšna vloga, ki je še niste, pa bi si jo želeli odigrati?

Nobene vloge nimam na vidiku, ki bi si jo ne vem kako želel igrati. Me pa včasih zanese in posanjam, kaj se dogaja s Pištijem Gajašem iz Petelinjega zajtrka, ki je trenutno v zaporu. Morda pa je prišel že ven? Da bi skupaj s Ferijem Lainščkom in Markom Naberšnikom pogledali, kako je na stvari.

Pištija Gajaša ste po filmu upodobili še na odru. Kako je bilo v isti vlogi prestopiti iz filma v gledališče in obratno?

Zelo fino in zabavno.

Trenutno Drama SNG Maribor ni deležna dobrih kritik. So kritike po vašem mnenju utemeljene? V kakšnem stanju je trenutno vaša gledališka hiša?

Kritik ne "kritiziram". Vsaj javno ne. Se pa včasih pridružim kolegom, da nam je potem vsem skupaj malo lažje... O tem, kako je z našo hišo, pa je bolje vprašati naše vodstvo in seveda občinstvo.

Več desetletij ste od blizu spremljali razvoj mariborske Drame. Po odhodu Tomaža Pandurja ste celo pomagali ponovno postaviti stvari na ustrezne temelje. Ne moremo se izogniti, da vas ne bi povprašali še o tem obdobju vaše kariere.

Vidite, to so ta vprašanja, ki mi jih velikokrat postavljajo in na katera se mi ne ljubi več odgovarjati. Na kratko: bili so zagamani časi, ki pa so mimo.

Pravite, da mnogo raje kot o umetnosti govorite o nogometu. Je o umetnosti res tako težko govoriti?

To je jasno kot beli dan. Umetnost zna biti čestokrat zelo naporna stvar, pri nogometu pa pomeni 1:0 zmago za domače moštvo, 0:1 pa zmago gostov. Pa tudi: dosti raje se kregam o tem, ali je bil penal za Olimpijo ali ne. Jaz običajno rečem, da ni bil, moj prijatelj iz Ljubljane pa, da je bil stoprocentno in da je imel sodnik Skomina prav. Potem je predmet debate prav ta Skomina, in zaskomina me, da bi pričel raziskovati, če le nima Slovenija kaj proti Mariboru. Potem pa se le spomnim, da je prav Feri napisal pesniško zbirko z naslovom Ne bodi kot drugi, in neham tako razmišljati. Postanem spet vsesplošni Slovenec. Ki sicer na tekmi ne skače, ker se mi zdi smešno, da bi šel s telesom gor in dol in zraven še pel tisto s "hej hej hej" na koncu. Pa vendar, včasih svojo državljansko dolžnost zvestega navijača opravim skoraj vzorno.

Bili ste tudi aktiven vstajnik. Kaj točno vas je pognalo na ulico? So bila vaša pričakovanja uresničena, še posebej zdaj s ponovno izvolitvijo Andreja Fištravca na županski položaj?

Srečko Katanec običajno reče, "da so fantje igral dobro, kapo dol, ampak zmiri so še napake, in naši igrači imajo vse možnosti, de to popraujo".

Če smo že pri dialektih: Kolega Peter Rak z Dela je zapisal, da ste med najzaslužnejšimi za afirmiranje lokalnih akcentov v gledališču in pri filmu ter tisti, ki je s svojimi igralskimi kreacijami najbolje dokazal, da navada nekaterih režiserjev, ki najbolj zarobljenim likom pogosto namenijo prav mariborski naglas, ni več ravno posrečena domislica. Koliko je resnično v vas lokalpatriota?

Sem pristaš zborne izreke v gledališču, ker je to najtežje, in pogovornega jezika, ko tekst to dopušča. Lokalnih akcentov v gledališču in pri filmu pa nisem hote afirmiral, ampak jih sprejel in z velikim veseljem udejanjal, saj so bili zapovedani v skladu s scenariji, umeščenimi v lokalna okolja. Kolikor se spomnim, sem v mariborskem dialektu igral kar zahtevne in izpovedne vloge, tiste "mariborske" v butastih scenarijih pa me ne zanimajo. Maribor je seveda moje mesto.