Direktor SNG Maribor Rošker: Danes je premalo biti dober, biti moraš najboljši (intervju)

Za vami je drugi mandat na čelu največjega javnega kulturnega zavoda v Sloveniji. V kakšni kondiciji je trenutno Slovensko narodno gledališče Maribor?

Moram reči, da smo v zelo dobri kondiciji. V umetniškem smislu nastajajo sami presežki. Kar se poslovanja gledališča tiče, delujemo stabilno, a po zmanjšanju državnih sredstev za deset odstotkov oziroma 55.000 evrov mesečno se včasih pojavijo likvidnostne težave. Pri programu nimamo več kje prihraniti, saj smo vedno delovali na meji. Zaenkrat nam še uspeva, a za naprej je težko napovedati. Samo upam, da nam ne bo treba krniti programa. Ne smemo pozabiti še na nujne investicije. Precej stvari je potrebnih prenove, na primer odrska tehnika na Velikem odru je stara več kot 25 let, rezervnih delov ni več in je treba vse na novo obnoviti.

Kje vidite mesto SNG Maribor v mestu, državi, svetu?

Naše gledališče vidim točno na mestu, kjer je, saj gre za gledališče z zgodovino, odmevnimi predstavami in pripadnimi zaposlenimi. Od države si želim le, da bi nas prepoznala kot takšne. In da bi nas na ta način tudi financirala. Ne želimo si biti enaki drugim institucijam, želimo biti drugačni in na nekaterih področjih celo boljši.

Kakšen pa je pomen gledališča v bedi, ki jo kaže gospodarska in socialna slika mesta?

Gledališče naj povezuje. Ljudje naj se srečujejo tukaj in si privoščijo sanje. Cene vstopnic so zelo dostopne. Letos smo uvedli poseben sklad z imenom mikrodonacije, v katerega lahko vsak, ki kupi vstopnico prek spleta, podari kakšen evro za tiste, ki jim je sreča v življenju manj naklonjena. Gledališče je odprto za vse - tako kot doslej.

S čim ste prepričali pristojne, da vam podelijo nov mandat? Kaj načrtujete v prihodnjih petih letih, česar v prejšnjih letih še niste mogli uresničiti?

Bil sem povabljen k prijavi, tudi s strani sodelavcev v gledališču, in bil sem edini kandidat. Gledališče mi veliko pomeni, živim z njim, a sem o prijavi vseeno veliko razmišljal. Menim, da smo v mojih dosedanjih mandatih skupaj ustvarili dobre temelje, a je mogoče narediti še več, še posebej na mednarodni prepoznavnosti s povezavami, ki jih imamo. V čast si štejemo, da so nas nedavno povabili na gostovanje z našo Dramo v Residenz Theater v München in na enomesečno operno turnejo po Japonski. Po drugi strani je avstrijska kritika ocenila, da smo z uprizoritvijo opere Jevgenij Onjegin v umetniškem smislu presegli regionalne okvire.

Ste drugačnega profila kot večina ostalih vodij kulturnih zavodov. Niste umetnik, kariero ste začeli v tehniki med osvetljevalci, kmalu postali tehnični direktor in nato še direktor, ki vodi največji javni kulturni zavod v Sloveniji, vse odkar je gledališče pridobilo nacionalni status. Kaj je skrivnost uspeha?

V teatru je treba delati, dobro komunicirati, da ti zaposleni verjamejo, da vlada medsebojno zaupanje. V umetniške odločitve se nikoli ne spuščam. Za to imam umetniške direktorje, ki samostojno odločajo. Njim je treba zaupati, treba jih je pravilno izbrati.

Koliko so vladni rezi v proračun zarezali v vaše drobovje? Kaj menite o trenutni politiki na tem področju, recimo o predlaganem zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo? Ali res gremo v smeri privatizacije, komercializacije, politizacije in elitizacije slovenskega gledališča?

Mislim, da do vsega tega, kar naštevate, ne bo prišlo. Mislim, da tega ni hotela narediti nobena politika. Mi teh pritiskov nismo čutili, sploh ne, da bi morali delati komercialni teater. Nikoli nismo in tudi v prihodnje ne bomo nižali umetniških kriterijev. Leta nazaj, ko se je v nekaterih gledališčih začela komercializacija, smo izgubili veliko abonentov, ki pa se zdaj vračajo k nam. Zavedamo se, da smo tu ne le zaradi sebe, ampak tudi zaradi tega mesta in meščanov. Še posebej smo z zadnjo uprizoritvijo John Gabriel Borkman v režiji Mateje Koležnik dokazali, da znamo biti kritični in se znamo pogledati v ogledalo.

Kako dosegate ravnovesje med sodobnimi in klasičnimi postavitvami? Ste sodobno ali klasično gledališče?

Težko je definirati, kaj je sodobno. Vsaka predstava je za nas tveganje in presenečenje za občinstvo. Recepta, kaj bo publiko najbolj navdušilo, ni. Recimo predstava Od blizu je bila sprva šok za gledalce, zdaj pa je ena najuspešnejših predstav, ki jo igramo že štiri leta. Vsekakor ne želimo biti zaprašeni. Treba je najti neko vmesno pot, da sledimo evropskim trendom in da ne odganjamo publike. V mali državi in malem mestu je težko eksperimentirati, a poskušati moramo. V novem mandatnem obdobju z Diegom de Breo bo Mali oder namenjen prav eksperimentalnemu gledališču, kjer bomo dali priložnost režiserjem, ki drugače razmišljajo.

Zakaj ravno Diego de Brea?

S sedanjim umetniškim direktorjem Drame Vilijem Ravnjakom sva skupaj začela iskati novega umetniškega direktorja. Diego de Brea je kar nekaj časa razmišljal. Zdi se mi, da je dobra podlaga, ki jo je v Drami ustvaril Vili Ravnjak, potencial, ki ga Diego de Brea prav lahko še izboljša - čeprav je to težko obljubljati, saj je umetniški ansambel Drame pod vodstvom Vilija Ravnjaka dosegel zelo visok nivo. Sem velik optimist in verjamem v de Breo in njegov program, zato sem prepričan, da bo publika res imela kaj videti v novi sezoni.

S čim ste uspeli obdržati umetniškega vodjo Baleta Edwarda Cluga, ki v tujini žanje številne uspehe?

Clug je Mariborčan, Clug je Slovenec, čeprav s svojo umetniško vizijo presega meje in gre občasno drugam. V Operi pa ostaja Benjamin Pionnier, čigar samostojno umetniško vizijo bomo končno lahko spoznali v naslednji sezoni, menim, da mu je treba dati priložnost.

Mariborsko gledališče se med drugim ponaša z Borštnikovim srečanjem, ki pa se je pred dvema letoma statutarno osamosvojilo. Obstaja možnost, da se bo festival preselil kam drugam? Koliko ostaja gledališče vpeto v Borštnikovo dogajanje, razen da mu nudi streho nad glavo?

Poleg ureditve statusa je bila večja sprememba le ta, da umetniškega direktorja festivala imenuje minister za kulturo. To se mi zdi v redu. Na festival sem Aljo Predan sicer pripeljal jaz in sem prepričan, da je bilo njeno imenovanje za umetniško direktorico festivala najboljša možna izbira. Prevetrila je Borštnikovo srečanje, festivalu dala karakter in mednarodno razsežnost, kar je dobro za celotno gledališče. Sicer pa je festival blagovna znamka Maribora, mislim, da ni mogoče, da bi se kam preselil. Vložek države, ki festival sofinancira, hkrati predstavlja vložek v razvoj mesta, saj takrat ogromno ljudi pride v Maribor in pusti v njem denar. V tujini se tega potenciala dobro zavedajo, zato take festivale močno podpirajo.

Minister za kulturo Uroš Grilc je vašo gledališko hišo ob nedavnem obisku izpostavil kot zgled za povezovanje z drugimi institucijami. Lani z Velikim briljantnim valčkom je prvič v zgodovini nastala koprodukcija med mariborsko in ljubljansko Dramo. Je prišlo do tega le zavoljo Evropske prestolnice kulture (EPK)?

Mogoče se je zato koprodukcija lažje zgodila. To je bila vedno moja želja, mogoče je ni bilo na drugi strani. Z novim ravnateljem ljubljanske Drame Igorjem Samoborjem imava že dogovorjene nove koprodukcije. Predstava Veliki briljantni valček se bo še veliko igrala in tudi gostovala, med drugim v Zagrebu, Bratislavi in Leipzigu.

Vedno znova pride spet na dan zgodba o domnevno nezakoniti odpustitvi Jureta Ivanušiča. Ste mu res prizadejali krivico?

Ta zgodba je zaključena. Gledališče do gospoda Ivanušiča nima obveznosti.

Vaše ime se je močno bremenilo tudi v prisluhih, ki so jih predvajali na sojenju nekdanjemu županu Francu Kanglerju. Vam je res priskrbel luksuzno stanovanje na občinske stroške? Za razliko od trenutnega obračunavanja z novinarko Večera se vaš primer ni tako pogreval.

Za stanovanje, ki sem ga dobil v najem od mesta Maribor, pošteno plačujem. Če bi takrat vedel, da se bo zaradi tega stanovanja vse to dogajalo, bi se lepo zahvalil za vse skupaj.