LGM letos obeležuje 40 let delovanja. Jeseni 2010 ste končno dobili nove prostore v prenovljenem minoritskem samostanu na Lentu, niste pa dobili večjega deleža javnega financiranja, s katerim bi lahko skladno z boljšimi prostorskimi pogoji povečali tudi število predstav.

Izvedemo od 400 do 450 predstav na leto. To pomeni ne le eno na teden, kot je morda vtis v javnosti, ampak poskušamo širiti program, kjer je le mogoče. Število zaposlenih je premajhno, da bi lahko razširili delovni čas. Kljub temu smo v prejšnji sezoni razširili soboto do večera z dodatnimi vsebinami, ki jih ponujamo brezplačno. Zdaj začenjamo še z rednimi petkovimi popoldnevi. Vsake toliko časa oblikujemo akcije, npr. cikluse mladinskih predstav in predstav za odrasle, neodvisno od običajnega otroškega urnika. Ves čas se gibljemo v pragmatičnih javnosektorskih omejitvah, iz katerih ni izhoda brez dobre volje sofinancerja.

Kakšna je dejansko vloga lutkovnega gledališča v družbi, mestu, življenju posameznika?

Zdi se mi, da se vloga lutkovnega gledališča, ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu, na splošno spreminja tako, da se postavlja v neke sodobne koncepte vzgoje, kjer umetnost ne služi več samo žuganju s prstom, posredovanju odgovorov in naukov, ampak skuša biti angažiran in zelo resen nagovor, četudi skozi humorne vsebine, k premisleku, refleksiji, izrazu čustev in podobno. Se pravi, postavlja vprašanja. Na podobne načine nagovarja občinstvo, kot naj bi to počela vsaka komunikativna umetnost.

Koliko dajete temu poudarka v vašem repertoarju?

Različno. Prejšnja sezona je že bila zelo vznemirljiva in intrigantna, zaradi česar smo bili deležni tudi kritičnih odzivov. Naslednja sezona je dosti bolj umirjena, a umirjena na nekih drugih ravneh, v glavnem skozi likovnost in način razvijanja teme, nikakor pa se ne odmika od angažiranosti. Treba je najti to pravo mero, predvsem za starše in vzgojitelje.

Kaj starše moti?

Kljub sodobnim razvojnim teorijam še vedno radi vidimo otroke kot pomanjšane odrasle, jih sodimo po sebi in ugotavljamo: "Še jaz ne morem razumeti, kako bo otrok razumel". Sodobna razvojna psihologija pa otroka definira kot samostojno, suvereno, celovito bitje, ki funkcionira na popolnoma drugačen način kot odrasla oseba. Starši ne želijo, da bi se otrok prestrašil ali zmedel ali se spraševal, za kaj je šlo. A čustveno doživetje umetniškega dogodka spodbuja razmišljanje, radovednost, razvoj kognitivnih zmožnosti in socialnih veščin, ki jih bo otrok v življenju potreboval.

Koliko imajo v lutkovnih predstavah prostora aktualni družbeni problemi, morda tudi politika?

Če govorimo o državni politiki, ta nima kaj iskati v otroškem gledališču, saj obstaja nek razlog, zakaj imajo volilno pravico samo polnoletni državljani. Angažirani pa smo lahko pri nagovarjanju otrok na osebnem nivoju, poskušamo jih vzpostavljati kot pogumne, srčne, poštene, torej z vsemi potrebnimi vrednotami, da bodo lahko nekoč zrasli v realizirane ljudi, ki se ne bodo bali odgovornosti, ki se bodo sposobni soočati z izzivi, ki bodo lahko odgovorno sokreirali demokratični sistem. V politične vode ne moremo, lahko pa ustvarjamo zdravo podlago.

To velja tudi za odraslo občinstvo?

V nagovoru odrasle publike obravnavamo tudi družbeno kritične teme. Takšna predstava so v novi sezoni recimo Spake, kjer v intimnih poljih preiskujemo krizo družbene in s tem povezane posameznikove identitete, ki sili v kolektivno patologijo. V 60. in 70. letih so v totalitarnih režimih lutke dostikrat služile kot sredstvo politične transvestije, za odrske nagovore, ki so, preoblečeni v naivne zgodbe, prikazovali skrite resnice, pogosto parodije aktualnega družbenega dogajanja.

Je pa res, da so ene teme občutljivejše kot druge. Tako smo lani ob napačnem času lansirali predstavo, ki dosti kritično govori o potrošništvu. Premierno smo jo izvedli decembra in prejeli pripombe, da je december čas za veselje. Zanimivo je, da je v ostalih mesecih odziv fantastičen. Otroci iskreno uživajo tudi ob 'grozljivki', starši pa imajo pomisleke, da bi lahko otroke prestrašila.

Se starši preveč vpletajo v otrokovo razumevanje lutkovne predstave? V programski knjižnici za novo sezono prav zapišete opozorilo, da lutka pove več kot sto staršev.

Vsi smo nenehno obremenjeni z različnimi pritiski in navajeni 'instantnega' delovanja, delanja več stvari hkrati. Gledališki dogodek pa je v bistvu 'analogen', zanj se moramo umiriti in se nanj pripraviti, kot se je to počelo pred 1000, 2000 leti. To velja tudi za starše, ko pripeljejo otroke v gledališče. Otroci takrat ne potrebujejo njihove nenehne pozornosti.

Bilo bi naravnost fantastično, če bi lahko starši na skrivaj opazovali svoje otroke, kako z na stežaj odprtimi očmi in usti gledajo na oder popolnoma začarani, kadar prihajajo v gledališče z vrstniki. Tako pa otroku med predstavo pogosto razlagajo dogajanje na odru in se tako vzpostavijo kot filter, stopijo med otroka in dražljaj iz okolice. Radi bi otroku pojasnjevali svet. Radi bi, da otrok doživlja enako kot oni sami. A to ne gre. Starši naj le sedijo poleg otroka, ga objamejo, če opazijo, da je negotov in potrebuje nekaj podpore. Predvsem pa naj enako angažirano kot otrok gledajo na oder, uživajo v izkušnji in poskušajo razumeti, ker bo krasno, ko se bodo po dogodku, ne med njim, lahko pogovarjali z otrokom o tem dragocenem skupnem doživetju.

Je danes, ko so otroci od vsepovsod okupirani z različnimi dražljaji, zabavno elektroniko, milijoni informacij, težje pridobiti otrokovo pozornost?

Ne. Še vedno so enako dovzetni za izkušnjo na odru, a do najstniškega obdobja, kar je čisto biološko pogojeno. A tudi takrat ni nemogoče. Če se izbirajo prave predstave, lahko pridobimo tudi najstnike. Že nekaj let se s tem močno trudimo, a so problematični sistemski okviri, ki odraščajočim omejujejo umetniške izkušnje, četudi skrbno koncipiramo njim prilagojene predstave.

Tehnologija ponuja številne možnosti. Je morda zaradi tega danes tudi v lutkovnem gledališču več poudarka na prikazu tehničnih zmožnosti, spektaklu? Podobno kot na primer v animiranem filmu.

Spektakel prodira na vse odre. Želja po odrskem spektaklu, v realnosti pa po preseganju obstoječega, je v človeški naravi. Uporaba sodobnih tehnologij je privlačna in učinkovita, če so te smiselno in celovito vpete v uprizoritveni koncept. Spektakel zaradi spektakla, šov zaradi šova, pa ni doseganje ciljev, ki naj jih gledališče zasleduje. Tu se vzpostavi trenutek spraševanja, kaj sploh je gledališče, kje so njegove meje. Lutkovno gledališče je lahko zelo spektakularno, vprašanje je samo, kaj je umetniški namen.

Kako pa se občinstvo odziva na tradicionalne lutkovne tehnike? Lani ste recimo gostili režiserja Norijukija Savo z japonskimi lutkami.

Zelo dobro. Ribič Taro je ena naših najbolj priljubljenih predstav. A ne gre toliko za samo lutkovno tehnologijo oziroma tradicijo, ampak za celotno atmosfero. Posamezni narodi razumejo lutkovno umetnost na popolnoma različne načine. Tudi razumevanje lutkovne umetnosti pri nas je za naš civilizacijski prostor specifično. Izleti oziroma pogledi skozi okno so lahko zelo žlahtni, če jih znamo vnesti v svojo tradicijo kot oplemenitenje, ne pa nadomeščanje zaradi npr. pomanjkanja idej. Zato je pomembno, s kom to počnemo, da se ne zgledujemo samo po tehnologiji, ampak razumemo celovito izročilo prostora, v katerega posegamo.