Tomaž Toporišič, 17. 10. 2015

Videmškova in Pograjčeva igra o veliki enigmi

Slovensko mladinsko gledališče, Boštjan Videmšek ROKOVA MODRINA, režija Matjaž Pograjc, premiera 17. oktober 2015.
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje
Foto: Nejc Saje

Novinar (evforično): Spoštovani poslušalci in poslušalke. Slovenke in Slovenci. Jugoslovani! Ljubitelji smučanja! Danes je še en čudežen dan za našo smučarijo. Za naš beli cirkus. Komaj devetnajstletni Ljubljančan Rok Petrovič, član smučarskega kluba Novinar, je znova pokoril vso svetovno elito in zmagal na kranjskogorskem slalomu za svetovni pokal. Na domači strmini. To je že druga Petrovičeva zmaga v tej zimi. Druga, a nikakor ne zadnja, o tem smo lahko prepričani. Pod Vitrancem smo bili, tovariši in tovarišice, priča čisti demonstraciji smučarske popolnosti in premoči. Rok Petrovič je bil najhitrejši v obeh slalomskih vožnjah. Tako kot Rok danes ne smuča nihče. Nihče!
***
Rok (tiho, prizadeto, skoraj izgubljeno): Ne razumem jih, res ne. Sej tud jaz najraj ne bi bil na svojem mestu. Počutim se tko kot tujec. Kot večni tujec.

(Boštjan Videmšek: Rokova modrina, II. dejanje, 2. prizor)

***

Dva citata iz drugega prizora Rokove modrine, dramskega prvenca enega najbolj cenjenih slovenskih političnih novinarjev Boštjana Videmška, iz besedila, ki ga je posvetil Roku Petroviču, smučarski legendi osemdesetih let prejšnjega stoletja, hkrati pa tudi eni največjih enigem slovenskega športa.

Prvi citat nas v slogu dokumentaristične drame kot nekakšen stampedo, zelo hitro, navijaško pripelje do nacionalne evforije. Gre za pravi simulaker reportažnega poročila s tekme za svetovni pokal, ki nas potegne v prostor in čas poznega socializma in pozne Jugoslavije. Skupni imenovalec obeh je bila ideja bratstva in enotnosti, ki se je na koncu omejila samo še na šport: košarko, smučanje. Toda že smučanje je bilo zgodba, v kateri sta (kot to izvrstno pokaže Videmšek) ves čas tekmovali dve nacionalni identiteti: jugoslovanska in slovenska.

Drugi citat pa nas (z aluzijo na Camusov roman Tujec) skozi zgodbo o problematiki vrhunskega športa pripelje k tematiki tujstva, ki je bistvena za fenomen Roka Petroviča, kot ga poznamo iz lastnih spominov na njegov lik v osemdesetih letih in kot ga Videmšek ostro zastavi v svoji obdelavi tega junaka našega časa: vrhunskega športnika, potapljača na vdih, jogista in študenta, znanstvenika, ki skuša povezati nepovezljivo: vrhunski šport, jogo in eksaktno znanost.

Boštjan Videmšek je na povabilo Matjaža Pograjca napisal pisljivo predlogo za predstavo, hkrati pa povsem samostojno dramo o velikem magu slovenskega športa Roku Petroviču, ki je spoznal modrine gora in morja. Najbolj prodoren novinar svoje generacije, ki je še kot najstnik za Mladino pisal neustrašne reportaže o ljubljanskih pouličnih bandah, danes pa se je specializiral za svetovna krizna žarišča in je v zadnjih desetih letih poročal od praktično povsod, se je tokrat pognal na področje, ki je zanj povsem novo: v gledališče, k dramatiki. Razlog za to je gotovo njegova večna zaljubljenost v šport, zaradi katere eruditsko poznavanje zunanje politike nadgrajuje z jeklenitvijo lastnega telesa.

Od tod brez dvoma tudi fascinacija z Rokom Petrovičem. Ne čisto brez podobnosti z režiserjem in gledališkim ustvarjalcem Matjažem Pograjcem, ki je preizkusil že vse zemljepisne širine in višine odrskih umetnosti in se vedno znova vrača k športu in njegovi usodnosti. Po Pavli Jesih, pionirki slovenskega alpinizma in kinematografije, ki je bila prevelika za svoj čas (poklonil se ji je v predstavi Pavla nad prepadom), se tokrat usmerja k paradni disciplini slovenskega športa: alpskemu smučanju. Zanima ga največja neznanka tega športa: Rok Petrovič – njegova velika modrina, modrina visokogorja in morskih globin.

Režiser Pograjc in novinar-dramatik Videmšek se v Rokovi modrini torej odločata, da se bosta na življenjsko zgodbo Roka Petroviča skupaj z igralci ozrla neposredno, na nož. V besedilu in predstavi vratolomno nizata prizore iz velike zgodbe o smučanju v Sloveniji, o Kranjski Gori, o Pohorju, o nagradni igri Podarim dobim, o smučarski evforiji osemdesetih let, o pozabljenih vrednotah športne vzgoje, o tem, v kakšni državi smo živeli in v kakšni bi si želeli živeti, predvsem pa o Roku Petroviču.

Prizori v Videmškovi predlogi se nizajo v kontrastni tehniki, ki sledi sintetični zgradbi prostora in časa Rokove smučarske in življenjske zgodbe. V intimne situacije vdira zunanji svet športnega spektakla in realnosti poznega socializma; na primer skozi dialog med Rokom in njegovim dekletom na jadranskem otoku, dialog, sredi katerega se zgodi vdor realnega z mladcema iz Slovenije, obsedenima s psihopatologijo športa in junaštva, s predstavnikoma pritiska skupnosti, ki jo Rok zanima le kot potrditev superiornosti neke ideologije, nacije, pripadnosti določenemu načinu življenja. Dokumentarna drama se poveže s skoraj poetično igro v smislu Dominika Smoleta. Besedilo sproža številne asociacije, odpirajo se povezave s Kafko, Camusom in pa z zelo različnimi koreninskimi črpanji: Hieronimus Bosch, hiperrealizem, film Brazil Terryja Gilliama. Vse pa je pisano tako, da tekst prav izziva nadaljnje delo pri predstavi.

V hitrem ritmu si kontrastno sledijo prizori, ki filmično ali fizičnogledališko razvijajo osnovno temo vrhunskega športa s klasičnimi športnimi treningi ob vseh ideoloških pritiklinah in predsodkih. Znotraj te zgodbe prihaja vedno bolj v ospredje Rokovo novatorstvo, ki je povezano z njegovim nekonformizmom, drugačnostjo. Konfliktne situacije, ki jih v kontrastu z liričnimi intimnimi prizori gradi Videmšek, usekajo naravnost, in to kljub čisto preprosti, rudimentarni, na videz nepomembni govorici protagonistov.

V teh vsakdanjih, nikakor ne zapletenih dialogih se lomijo in krešejo svetovi. Junak je vedno očitneje postavljen – oziroma se sam postavi – pred izbiro: pridružiti se mainstreamu ali še naprej hoditi po svojih poteh (te so blizu očetovim, ampak tudi oče v tem smislu ni zavezujoč, določujoč). Sam išče in najde nove sisteme svobode v disciplini, ki jo izbira sam.

Igra se iz intimnega, psihološkega levi v groteskno, včasih skorajda veristično in potem spet v melodramatično. Videmšek uporablja različne taktike, da bi čim bolj gledališko živo (v tem gotovo sledi svoji vokaciji raziskovalnega novinarja na terenu) prikazal silnice množične psihologije športa, v kateri se ob razpadu socializma in klicah »novokomponiranega« kapitalizma à la Podarim dobim izkaže, da je mediatizacija vedno pomembnejša: televizija kot manipulacija, dodaten pritisk na Roka Petroviča.

Medijskega sveta ne zanima intimnost, resnica, ampak uporabna vrednost Petroviča in drugih vrhunskih smučarjev. Protagonist se mora soočiti z dokončnim sesutjem etike, z dejstvom, da je (že takrat!) vse poblagovljeno, tudi nacionalni ponos. Zato v tem noče več sodelovati, saj se zaveda, da bo tako ali tako postal žrtveno jagnje na oltarju športne manije slovenstva, predmet grotesknega darovanja, ki se spremeni v precej nemočen protest. Mar ni to še kako tudi zgodba o današnjem času, v katerem pa bi le s težavo lahko našli Roku podobne junake?


Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/7541 Kb)

Matjaž Pograjc, SMG

Povezani dogodki

Boštjan Videmšek, 17. 10. 2015
Rokova modrina
Boštjan Videmšek, 17. 10. 2015
Rokova modrina
Tomaž Toporišič, 19. 4. 2009
Diego de Brea in Dostojevski