Osnovna, Shakespearova zgodba Ukročene trmoglavke, že sama povzeta po različnih virih, od zgodb iz Tisoč in ene noči, Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb ter Ludovica Arriosta in njegovih I Suppositi, zgodba, ki jo parafrazira in stopa z njo v kar se da raznolike gledališke, besedilne in ideološke dialoge primorski igralec, kantavtor in dramatik Iztok Mlakar v svojem najnovejšem delu Tutošomato, gre takole: V Padovi živi bogat plemič Baptista, ki ima dve za možitev godni hčerki. Starejša Katarina slovi po vzkipljivosti in kljubovalnosti, mlajša Bianca pa velja za milo in pohlevno. Pred vrati se tare snubcev, ki se vsi potegujejo za mlajšo, medtem ko se starejše zaradi njenega težavnega značaja raje izogibajo. Baptista vztraja, da mora v zakon najprej oddati Katarino. To namero uresniči, ko v mesto prispe temperamentni in nepredvidljivi plemič Petruchio iz Verone. Ta Katarino zasnubi, se z njo poroči in doseže nemogoče: zloglasno trmoglavko preobrazi v ženo, ki odslej slovi po krotkosti in ubogljivosti …
Ta zgodba je v dvajsetem stoletju avantgardizmov in feminizmov gotovo zbujala močne reakcije, ki se niso polegle niti do danes; in pa zanimive interpretacije, ekranizacije, filmizacije, med katerimi gotovo izstopa tista velikega mojstra italijanskega in evropskega filma Franca Zeffirellija iz leta 1967 z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom v glavnih vlogah. Ta komedija, ki je med Shakespearovim zgodnjim opusom najbliže duhu italijanske commedie dell'arte in se glede nje shakespearologi še do danes niso mogli zediniti, ali njeno avtorstvo res pripada velikemu bardu ali komu drugemu iz njegove bližine, je prav zaradi svoje politične nekorektnosti zanimiva tudi danes. Tega se zavedajo številni njeni interpreti, spomnimo se npr. Anje Suše in njene postavitve v ljubljanskem MGL z izključno moško, tako rekoč elizabetinsko zasedbo, ter zanimivo razširjenim in posodobljenim zaključnim monologom Katarine, kot so ga napisale uveljavljene sodobne dramatičarke s prostora bivše Jugoslavije: Simona Semenič, Maja Pelević in Ivana Sajko.
Kot posebne vrste reaktualizacijo tematik, hkrati pa tudi komedijskega stroja, ki drži zanimivo ogledalo družbi, lahko razumemo tudi najnovejšo igro Iztoka Mlakarja, ki jo v zdaj že tako rekoč nepogrešljivem tandemu postavlja na primorske odre eden največjih mojstrov, hkrati pa raziskovalcev fenomena komičnega, komedije, burke, farse, satire in drugih zvrsti: Vito Taufer. Okvirna zgodba je nova, hčera je nekaj več, vse skupaj diši po mlakarščini in problemi so lokalizirani, a zato nič manj akutni, vse skupaj pa se začne z rapsodovskim mlakarjevskim songom o različnosti med spoloma:
Ne, niso lahke! Ne, tuo rjes ni hec!
Je nemoguoče tuo, da bi en djec
zastuopu, kej če mjet uod njega ženska.
Sej ženske vidjo zmeram vse reči
prou glih obratno, ku jih vidmo mi,
an tuo zastuopit muka je peklenska.
In konča z eksplozijo in zaključnim songom, ki v času, ko smo pisali ta prispevek za gledališki list, znotraj pisljivega teksta, ki je nastajal vzporedno in tudi v interakciji s študijem predstave, še ni bil izpisan in fiksiran ter se bo po vsej verjetnosti tudi v času igranja ponovitev še nekoliko spreminjal, pač v duhu commedie dell'arte, danes pa bi rekli improvizacijskega gledališča.
BAPTISTA: Zdej bo še vesjelo…
…če ne bi zmeram bl an bl smrdjelo!
Pej kej je tuo?
BIANCA: Ja, kej?
LUCENTIO: En čuden duh.
PETRUCHIO: Glih ku da bi smrdjelo komu z nuoh.
KATARINA: Prou gvišno tebi! Ne se djelat fin!
LUCENTIO: Ne da se dihat.
BIANCA: Ja, rjes!
HORTENSIO: Cjeu kažin!
TRANIO: (Baptisti) Bi rjes rad vjedu?
BAPTISTA: Ja, na vsak način.
TRANIO: Očitno pušča.
BAPTISTA: Pušča. Kej tuo?
TRANIO: Plin!
EKSPLOZIJA!!!
Ta Shakespearova nagajiva in še kaj več igra je skozi zgodovino proizvajala zelo različne, velikokrat odklonilne reakcije in vztrajno producirala zmes gledalčevega in bralkinega lagodja, užitka in nelagodja. Ena najbolj zanimivih reakcij na Shakespearovo krotenje trmoglavke je bila igra njegovega naslednika v King's Men Johna Fletcherja The Woman's Prize ali Ukročeni krotilec iz leta 1611, ki je nadaljevanje osnovne zgodbe s ponovno poroko Petruchia po Katarinini smrti. Tokrat je krotilka njegova nova žena, ki ji uspe ukrotiti krotilca in vzpostaviti nekakšno ravnotežje med spoloma.
Tudi Mlakarjeva parafraza Shakespeara izhaja iz komičnega preizpraševanja odnosov med spoloma v času feminizma, postfeminizma in gibanja #metoo. Stereotipi v tej črni komediji o stranpoteh slovenske družbe so opremljeni s seksizmom, ki spada zraven in je na sledi komične funkcije, ki stereotipe namerno prižene do skrajnega roba in čez. To proizvede nekaj bralčevega in gledalčevega nelagodja, saj je Mlakarjeva odslikava realnosti slovenskega postsocializma kljub narečni igrivosti dodobra groteskna, hkrati pa polna banalij malomestnih mafijcev, provincialnega seksizma in družinskih zdrah.
V primerjavi z new age seksizmom Petdeset odtenkov sive Mlakar ponuja politično nekorektno, a v osnovi razsvetljensko podobo novodobnih odnosov med spoloma, ki komiko črpa iz stereotipov, a te stereotipe pripelje do točk, ko se novodobni slovenski žargon pravšnjosti sesuje v samega sebe, npr. v prizoru, ko Chiara, Baptista in Bianca v protireformacijskem slogu debatirajo o škandaloznosti, nekoristnosti in pohujšljivosti branja knjig, ki ga pripišejo »feminističnosti in intelektualnosti« neukročene Katarine:
CHIARA: Vješ, tatko, ničem djelat jst intrige,
ma uona čita.
BAPTISTA: Čita? Kej tuo?
BIANCA: Knjige!
BAPTISTA: Ma bejšte!
CHIARA: Rjes!
BIANCA: Nam djela vsem sramotu.
CHIARA: Ku da ti ne bi reku nam stu botu:
»Na stujte čitat, pupe, ka vam škuodi!«
Mlakar tudi tokrat izhaja iz prepričanja, da imata komedija in tragedija oziroma komedija in drama isto tematiko, da tako prva kot druga prikazujeta »tisto, kar človeka boli in kar je prekleto res.« In prekleto zares so številni stereotipi, ki jih Mlakar s simpatično dozo dialektalne naivnosti preigrava in vztrajno vpisuje v dialoge med protagonisti in antagonisti, ki nas po eni strani zabavajo, po drugi pa zbujajo v nas nelagodje ob prepoznavanju lastne nestrpnosti in samoumevnosti družbeno-moralnih imperativov.
PETRUCHIO: Ku vsi moški na tem svetu
jst nucam dve reči.
HORTENSIO: Kej?
PETRUCHIO: Dnar an babu.
Narbujši, če dobiš kr vse v paketu.
Hortensio, kej ti mogoče vješ
za kajšnu pupu, ka bi mjela keš
an fraj je, da bi se jst z nju oženu?
HORTENSIO: Čeprou vjem, čje bi lohkor najdu enu,
ne vjem, če boš od tega mjeu korist.
Je feministka!
Komedija in tragedija odslikavata isto realnost, a pri tem po Mlakarjevi interpretaciji uporabljata drugačno vizuro, zasuk kamere. »Charles Chaplin je dejal: Če gledaš življenje od blizu, je tragedija, če ga gledaš z distance, je takoj komedija. To distanco ponavadi daje čas. Z leti se rana, ki je bolela, zaraste in postane zarastlina. Drama je odprta rana, komedija pa zarastlina, ki te še vedno spomni na bolečino, vendar ni več tako hudo.« Mlakar zelo natančno misli komedijo in njene različne podzvrsti, ki se včasih približujejo resnobnosti, farso, satiro, burko, grotesko …
BAPTISTA: Tri hčerke mam, tuo muke so peklenske.
Narhujši je, da prou vse tri so ženske.
Če maš pr bajti kurnik, ne bo neč
naruobe, če maš kajšnu pitku več,
pej tud če je kakuoška pr kakuoški,
dočjer pr bajti je en petelin,
ka če sta dva, je hitro cjeu kažin …
Pri tem izhaja iz dveh italijanskih tradicij: gledališča dialekta in commedie del'arte: »Ustvarjam tako, kot so dialekt uporabljale skupine commedie dell'arte, kjer je bil vsak od likov okarakteriziran že s tem, katero italijansko narečje je govoril.« To je v slovenskem prostoru velika redkost, nekaj uporabe različnih dialektov, slengov v povezavi s preigravanjem poetičnosti in parataktičnostjo najdemo znotraj reinvencije absurdne drame le pri Milanu Jesihu in njegovih različnih uporabah vratolomnih povezav jezikovnih ravni, od Grenkih sadežev pravice do Srebrnega rebra.
Mlakar piše za oder, tako kot Molière, Shakespeare, Dario Fo. »Ko pišem,« pravi, »imam pred očmi vedno gledalca, vedno pišem zanj, pokušam vse napisano prebrati z njegovimi očmi in če se pri tem zabavam, sem zadovoljen. Zveni shizofreno, a tako je … Nikoli nisem popolnoma zadovoljen.« Kot je Mlakarjev opus dramaticus natančno opisal Andraž Gombač ob uprizoritvi Pašjona:
V Duohtarju so komedijo zmešnjav poganjale zakonske razprtije, bodice na račun alternativnega zdravilstva in podobno, precej zahtevnejših in usodnejših, tako imenovanih končnih tem pa se je Mlakar lotil v burkaški moraliteti Sljehrnik (2011), tudi na formalni ravni zahtevnejši od Duohtarja, saj so bile dramske replike v novi igri nanizane v verzih in rimane. Mlakar je posodobil in udomačil srednjeveški motiv slehernika ter na odru upodobil pokvarjenega bogataša, ki ga nekega dne obišče Smrt osebno, da bi mu izstavila račun za obilje grehov. Z grehi, trpljenjem in odrešitvijo je prepreden tudi Pašjon, prav tako izpisan – no, zapisovanje mlakarjevščine, tega sočnega in živopisnega konglomerata primorskih narečij, je težavno vprašanje, ki ga tu ne gre odpirati – v vezani besedi.
Tudi Tutošomato je prava mala enciklopedija komedije, izhajajoča iz Shakespearove komediografije, ki pa jo sempla z raznolikimi taktikami tradicije komedije in komedijantov, od rimske Plavtove in Terencove, prek commedie dell'arte do novodobne filmske dramaturgije slapsticka Chaplina ali bratov Marx. Vse skupaj pa je vpeto v »vulgato«, ljudsko tradicijo, ki je robato veristična, včasih za urbaniziranega bralca ali gledalca tudi že groba. Toda to grobost mehča z izjemnim občutkom za jezik, njegove igre izhajajo iz ljudskega, a so filigransko izdelane. Vse to preveva avtorjevo temeljno spoznanje, ki še kako drži prav za njegove zadnje tri igre: »V nasprotju s tragedijo je komedija vedno predmet gledalčeve in piščeve distance, tudi zrelosti. Smeh ni posmehovanje, ni ničevost ali slepota, smeh je človekovo zmagoslavje nad absurdom obstoja.«