Ko se ameriški kritiški obrat sprašuje o tem, zakaj njihova literatura kljub politični angažiranosti in zagovarjanju demokratičnih pravic nikoli ni dosegla ostrine Heinricha Bölla in njegovih romanov kot politiziranih kronik sodobnega načina življenja, bi lahko govorili tudi o slovenskem prostoru. Razlogi za to, da ne Norman Mailer ne Don DeLillo ne Susan Sontag ne Toni Morrison, podobno kot v Sloveniji Vitomil Zupan, Drago Jančar, Andrej Morovič, Goran Vojnović, Nejc Gazvoda, Suzana Tratnik …, ne drezajo v psihopatologijo vsakdana na tako radikalen, že skorajda »terorističen« način kot Böll, so gotovo povezani s posebno klimo Nemčije v času povojne denacifikacije …

Ta je bila tudi zelo drugačna od povojne klime v Sloveniji, kot so jo doživljale Böllova ter nekoliko mlajše in starejše generacije v socialistični samoupravni Jugoslaviji, od Vitomila Zupana do Edvarda Kocbeka, s katerim je nemški nobelovec stkal prijateljstvo in medsebojno občudovanje na daljavo in ki ga je, kolikor je bilo to v njegovi moči, tudi poskušal rešiti pred mlini uničujoče povojne kritike v inkarnaciji Josipa Vidmarja ter še bolj usodne partijske politike.

Mogoče je bolj kot primerjava s sočasnimi in kasnejšimi ameriškimi prozaisti zanimiva prav primerjava Böllovega nezadržnega iskanja resnice o svetu skozi literaturo s tisto njegovih treh slovenskih sodobnikov: Edvarda Kocbeka, Lojzeta Kovačiča in Vitomila Zupana, ki so (v sicer popolnoma drugačnih političnih okoliščinah) postali žrtve povampirjenega medijskega linča, kakršnemu je bil podvržen in proti kateremu se je boril Heinrich Böll. Ko Mira Miladinović Zalaznik razkriva neverjetno solidarnost in povezanost življenjske in etične drže nobelovca Bölla in Kocbeka, ki ga je prav nemški nobelovec predlagal za to ugledno nagrado v času, ko je bil v Sloveniji skorajda do popolnosti anatemiziran, nas skozi zgodbo o preteklosti, ne da bi to hoteli, vrže v današnje neoliberalne čase povampirjenega žurnalizma in medijskih linčev, takšnih, kakršnega tako natančno secira Böllov roman Izgubljena čast Katharine Blum.

Današnje branje tega pomembnega dela o etični krizi dvajsetega stoletja, ki se je v novem tisočletju samo še stopnjevala, nas napoti na vzporednice in hkrati ideološke drugačnosti medijskega in političnega linča v sedemdesetih letih v Nemčiji in Sloveniji. Tiste v Nemčiji v svojem romanu zelo natančno analizira Böll, na tiste v Sloveniji predvsem v zadnjih desetletjih opozarjajo številni, med njimi npr. dr. Andrej Inkret v svojih interpretacijah fenomena Kocbek. Dovolimo si citat iz njegovega pogovora s Tanjo Lesničar - Pučko za Dnevnik:

***
In vendar je Kocbek, čeprav v petdesetih letih »anatemiziran«, leta 1964 dobil Prešernovo nagrado, nato spet doživel pljuvanje po objavi intervjuja o poboju domobrancev s Pahorjem v tržaškem Zalivu, a ostal na prostosti, celo objavo v Sloveniji so dovolili, medtem ko so Franca Miklavčiča in Viktorja Blažiča, ki sta o tem intervjuju govorila, zaprli, in to v času naraščajoče liberalizacije. Oblastna shizofrenija?
To, da so zaprli pisca, ki sta komentirala Kocbekovo razkritje roškega masakra, ne pa morda njega, je res videti nenavadno, ne pa noro. […] Kar najbrž kaže tudi na to, da niso dobro vedeli, kaj narediti ne s Kocbekom, ne z njegovimi »asistenti« in ne s tistimi drugimi, ki so si upali nasprotovati partijski liniji – v sedemdesetih letih partija ni bila več tako strašno monolitna kot v letih po zmagi. […] Glede razkritja pobojev pa, v drugi polovici sedemdesetih let so se politične razmere na Slovenskem (in širše) počasi mehčale, s Kocbekom že zaradi njegovega literarnega ugleda, pa tudi zaradi tujine, ni bilo mogoče opraviti po hitrem postopku. Tega tovarišija očitno tudi ni več hotela. Vedelo se je, da ga je Heinrich Böll predlagal za Nobelovo nagrado, ki je Krleža ni dobil tudi zaradi tesne povezanosti s povojno oblastjo … Očitno pa je bilo še vedno treba pokazati, kdo ima oblast na Slovenskem: zapreti podpornika, Kocbeku pa v očitno svarilo prirediti parado sovražnega govora, danes bi rekli precej neznosnega »mobinga«. Pljuvali so po njem pošteno, a tudi kar hitro spoznali, da nima smisla, in mu ponudili objavo kakršnekoli knjige. Sam se je potem odločil za Zbrane pesmi …
(Tanja Lesničar-Pučko: Oslič s skrivnostnim križem na hrbtu. Dnevnik 26. 3. 2011)
***

Ko Inkret govori o paradah sovražnega govora v sedemdesetih, opozarja, da se tovrstni žurnalizem in njegova sprepletenost s politiko in še očitneje kapitalom v štiridesetih letih v svojem bistvu nista spremenila. Danes imata enako strašljive reinkarnacije in variante, ki jih lahko poimenujemo s pojmom, kakršen je mobing. Razlika v možnostih svobodnega izražanja med Böllom in Kocbekom ter njegovimi slovenskimi sodobniki je bila sicer velika, a kljub temu so bili vsi podvrženi nasilju medijev, politike in (tudi v socializmu) kapitala.

Toda vrnimo se zdaj k Böllu in kulturno-političnemu kontekstu nastanka romana Izgubljena čast Katharine Blum. Eden od nespornih sprožilnih momentov za to je bil gotovo medijski linč profesorja Petra Brücknerja s Tehnične visoke šole v Hannovru, ko so ga neutemeljeno obtožili, da je skrival člane teroristične skupine Baader-Meinhof. Rezultat je bil, da je Brückner izgubil profesorsko mesto na univerzi. Medij, ki je obračunal z njim, je bil takrat (in je v mnogočem še danes) eden najvplivnejših predstavnikov rumenega tiska v Evropi – Bild-Zeitung.

Žrtev istega časopisa je bil tudi Böll po objavi v pomembnem političnem časopisu Der Spiegel januarja 1972; njegov članek je bil posvečen terorizmu, svobodi in Ulrike Meinhof. Zaradi njegove kritičnosti do tedanjih oblasti so mediji lansirali rumeno novico, da je simpatizer teroristov. Začeli so ga nadzorovati, junija istega leta je njegovo hišo obkolila policija in jo preiskala. Osumili so ga, da skriva teroristko Ulrike Meinhof. Gonja se je stopnjevala nekaj let, vse do policijske preiskave stanovanja Böllovega sina, ki ga je obsodila sodelovanja s teroristi.

Vsi ti pritiski romanopisca nikakor niso ustavili, saj si je s še večjim »veseljem« privoščil korporativni rumeni tisk. V uvodu k romanu Izgubljena čast Katharine Blum je napisal: »Osebe in dejanje te povesti so prosto izmišljeni. Če so se pri opisovanju določenih novinarskih praktik pojavile podobnosti s praktikami časopisa Bild, potem te podobnosti niso niti nameravane niti naključne, temveč neizbežne.« Novinarju na lovu za škandali, ki v sodelovanju s policijo izkrivlja zgodbo Katharine Blum, je dal ime Tötges, kar v nemščini spominja na glagol töten (ubiti). In prav to novinar in rumeni tisk tudi počenjata, saj sta sokriva za smrt Katharinine matere …

V romanu je protipripovedovalec novinarja Tötgesa Böllov pripovedovalec, ki se opisom nasilja izogiba in mu je brutalnost tuja. Nikoli sicer ne izvemo, kaj je zares njegov poklic, toda njegov način kvazidokumentarističnega in angažiranega pisanja še najbolj spominja na (danes že povsem porumenelo in povampirjeno) raziskovalno novinarstvo, ki strogo ločuje zrno od plev oziroma dejstva od hipotez. Ne da bi skušal bralca zapeljati v prepričanje, da je pripovedovalec nevpleten, skrajno objektiven, nas Böll napeljuje k temu, da se strinja z njegovimi liberalnimi nazori, naklonjenostjo Katharini Blum in drugim žrtvam medijev in kritičnostjo do državnega represivnega aparata. Pripovedna struktura romana, oseminpetdeset kratkih poglavij, številni flashbacki, pripovedovalčevi številni vdori v potek dogajanja razvijejo visoko stopnjo samorefleksije, ta pa bralca dobesedno potegne v etična (samo)spraševanja.

Katharina Blum je novodobna slehernica, primer emancipirane sodobne ženske, ki si po neuspelem prvem zakonu izbori kakovostno življenje srednjega sloja. Toda prav to ji uniči rumeni medij, s katerim pri proizvajanju laži sodeluje tudi policija.

In to je točka, ki jo izpostavi Böll. Ne problematizira legitimnosti policijske preiskave, ampak razkriva neuspeh ali pomanjkanje hotenja državnega aparata, da bi zaščitili novodobne slehernike pred rumenim tiskom, pred absurdnimi in zlonamernimi obtožbami. Katharina na lastni koži občuti, kako je izgubiti čast in osebno integriteto. Dejstvo, da je žrtev represije ženska, priča o Böllovi feministični poziciji. Hkrati pa – tako kot v večini njegove proze – ženske velikokrat predstavljajo neprivilegiran delavski razred, ki je nadvse marljiv, a brezpraven.

Toda Böll hkrati ni pisatelj, ki bi idealiziral položaj svoje junakinje in razreda, ki mu pripada. Katharina kljub očitnim anomalijam sistema nikoli ne podvomi vanj. V zaporu celo čisto pragmatično premišljuje, koliko denarja bo prihranila in na kakšen način bo, ko se vrne v življenje zunaj, ta denar lahko vložila v obrt.

Toda mar ni prav v tem vztrajnem demaskiranju sodobnosti, tako družbene kot zasebne, bistvo moči in aktualnost romana? Ni njegova moč v tem, da kar kliče po primerjavah s sedanjostjo tukaj in zdaj, v postsocialistični in globalizirani Sloveniji? In pa v tem, da tudi danes živimo v do samih temeljev in še globlje porušenega ravnovesja med t. i. svobodo govora ter samocenzuro in korporativno cenzuro medijev, za katere se zgolj na videz zdi, da so svobodni.