Rok Petrovič je eden redkih slovenskih mitoloških junakov. In edini, ki je bil – in je tukaj in zdaj – resničen. Kralj Matjaž spi, Kekec je izmišljija tople pisateljske duše, potem pa ne ostane več dosti.

Tudi zato je bila Rokova zgodba, do zdaj sicer nikoli zares povedana in raziskana, tako močna identifikacijska točka za vsaj dve generaciji Slovencev, ki s(m)o v smučarsko, politično in družbeno ekstremnih in prelomnih osemdesetih letih prejšnjega stoletja iskali oprimke v spolzkih in ostrih skalah zgodovinskega previsa.

Rok je bil smučarski šampion, ki je v kultni sezoni 1985/86 s petimi zmagami in največjim številom točk kot prvi Slovenec oziroma Jugoslovan osvojil mali kristalni globus za zmago v skupnem slalomskem seštevku. Vendar – v smučarskem kontekstu – tedaj komaj devetnajstletni Rok ni bil le serijski zmagovalec. Iz tekme v tekmo, iz treninga v trening in iz življenjske izkušnje v življenjsko izkušnjo je sproti, kot malo nor znanstvenik, odkrival novo smučarsko tehniko, se poigraval z opremo in, kot še nihče pred njim, eksperimentiral z različnimi pristopi k treningu.

V smučanje ga je usmerila mama Zdenka, osnovnošolska učiteljica. V vrhunskega smučarja ga je izoblikoval oče Krešo, nekdanji jugoslovanski prvak v potapljanju na vdih in podvodnem ribolovu ter prvi človek tedanje ljubljanske Fakultete za šport. Krešo ni poznal milosti, poznal pa je poštenje in ponižanje. Zdenka je bila poosebljena milost, ki je vedno vedela, kaj Rok … njen Rokič … najbolj potrebuje. Rok je zmagoval in zmagoval in zmagoval. Mlajši od vseh. A v zmagah ni nikoli užival: navdihovalo ga je odkrivanje. Raziskovanje. Vsega, vsakogar, kadarkoli in kjerkoli. Iskal je, se učil, se – tako ali drugače – poglabljal.

Ko je bil na vrhuncu, je zmotil uigrani sistem. Bil je izjema, ki je utrdila pravilo. Kljub temu da ni bil konfliktna osebnost, je mnogim stopil na žulj. Na žulj privilegijev, nedotakljivosti, le za določene posameznike »rezerviranega« zvezdnega prahu. Silili so ga v »uravnilovko«; kot Matejo in pozneje Tino. Hoteli so klasično, upogljivo in ubogljivo osebnost. Po sezoni vseh sezon so zamenjali edinega trenerja, ki je Roka razumel in mu omogočil biti. Ta trenutek je Roka dodobra zaznamoval. Ne le zaradi zamenjave same, temveč tudi zaradi njegove krivde. Odzval se je, kot bi se odzval vsak devetnajstletnik: želel si je še več svobode in si s tem pomagal natakniti okove.
                                                 . . .
Ko so drugi tekli, je on plaval.
Ko so drugi telovadili, je on izvajal jogo.
Ko so drugi po treningu zbijali šale, je on bral … ogromno bral.
Ko so drugi hodili po sprejemih, je on obiskoval rokovske koncerte.
Ko so drugi ponavljali vožnjo za vožnjo, je on užival med smučanjem v celcu.
Ko so drugi skakali čez skale, je on utrjeval svoje legendarno ravnotežje s hojo po vrvi.
Ko so se drugim v štartni hišici pod smučarskimi rokavicami potile dlani, je on s pomočjo avtogenega treninga znižal svoji srčni utrip in vnaprej podoživel progo.
Ko so drugi – dobesedno – ostajali na površju, se je on potapljal. 
Ko so drugi nastopali pred javnostjo, se je on umikal v osamo.
Ko so drugi kovali posle, je on koval stihe in ljubil.
Ko so drugi tekmovali, je on raziskoval.
Ko so drugi govorili, je on delal.
Ko je zmagoval, so bili ljubosumni.
Ko se je začel umikati, je številnim odleglo.
                                                        . . .
Prehitro odraščajočemu in v refleksiji sveta, ki ga je obdajal, osamljenemu Roku je javnost skupaj z mediji kradla dušo. Lačna junakov se je napajala z njegovo, tako se je vsaj zdelo, neusahljivo substanco. To ga je trgalo. Tisto, kar je bil, so hoteli spremeniti. Tisto, kar je bil, so mu poskušali ukrasti. Začel je bežati, a nikoli ni nehal raziskovati.

Bežal je pred banalnostjo tekmovanj in pritiski javnosti. Bežal je pred onanističnimi in voajerskimi množicami. Bežal je pred absolutnimi odgovori in mnenji. Bežal je pred totalitarnim očetom in lažnimi maliki. Bežal je pred pohlepom in ničem. Bežal je pred pravili in enačaji. Bežal je pred Sistemom.

Zatočišče je našel v duhovnosti, v morskih globinah, v zatišju in tišini, v ženskem objemu, v otroškosti, v ašramu, v študiju, v znanosti, v samem sebi. V otroku v sebi. V Rokiču, ki so ga oni zaprli v neprodušno klet srednjeevropske zatohlosti.

Bežal je pred životarjenjem in živel, kot bi zapisal Joseph Conrad, do smrti.
                                               . . .
Ko je bila okoli njega trda fizika, se je, nepovratno, zatekel v metafiziko.
Ko je bil odrasel, je bil še vedno otRok.
Ko je odšel, so ostala vprašanja. Čudenje. Praznina. 
Ko je odšel, je dokončno ubežal.    
Danes je tu, z nami. Ne kot mit. Kot Človek!


Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/7541 Kb)