Rok Petrovič, virtuoz snežnih strmin, se je v kolesju vrhunskega tekmovalnega športa počutil tuje in nemočno, kot izgubljenec v Kafkovem morastem svetu, saj mu ni šlo za premagovanje drugih, temveč samega sebe. Matjaž Pograjc in Boštjan Videmšek sta se na njegovo življenjsko zgodbo ozrla tudi skozi prizmo kafkovsko jalovega boja proti sistemu in občutka moreče odtujenosti v njem ...
Rok Petrovič je bil – in je še vedno – edini serijski zmagovalec v zgodovini slovenskega alpskega moškega smučanja. V sezoni 1985/86, na vrhuncu smučarske evforije, je v skupnem seštevku slaloma s petimi zmagami osvojil največje število točk in za seboj pustil tako Ingemarja Stenmarka kot Bojana Križaja. Ker nikoli ni bil ekipni igralec in ker je izstopal iz ideološko-marketinške PR uravnilovke, ker je igral in smučal in živel in razmišljal absolutno po svoje in ker je šport veliko bolj kot tekmovanje v nacionalnih barvah (na robu političnega delovanja) dojemal kot osebnostno rast, je izstopal tako močno, da ga večkrat sploh ni bilo mogoče opaziti. Z razlogom.
Smučal je tako, kot se smuča danes. Le da z muzejsko opremo. Iskal je idealno linijo in odkril poudarjen stranski lok. Gibal se je tako nežno, kot je bila ostra njegova misel. Zmagoval je, ker se ni bal poraza. Ker se je preko cankarjanskih previsov povzpel nad domačijsko-uničevalni koncept. Brez varovanja. Solo. Ko so drugi govorili, je Rok molčal. Njegov molk je bil glasen. Prebiral je nemško klasično filozofijo in se našel v budističnih spisih. Ko so drugi tekli, je on plaval.
Odplaval.
Najprej, izjemno mlad, v znanost. V fiziko in v metafiziko, ki ju je tako umetelno spojil, da je skoraj osmislil alkimijo. Kasneje v morske globine. V drugo, a nikakor ne novo dimenzijo. V mir nizkega srčnega utripa in očiščenja pričakovanj; razkosanja ega. Kjer je nostalgija le stranski učinek umiranja odvečne teže.
Nekaj časa je lovil. Potem se je pustil ujeti. In ostal tam spodaj.
Doma.
