25. oktobra 1944 je 76-letna Florence Foster Jenkins (1868–1944) po 32 letih prizadevanj, da bi si ustvarila kariero operne sopranistke, stopila na oder Carnegie Halla, tega najznamenitejšega glasbenega »svetišča« v New Yorku, ki še danes velja – vsaj za interprete klasične glasbe – za nekakšen sinonim svetovne slave in mednarodnega uspeha, in dosegla svoj poslednji triumf – no, če velja slednjega meriti zgolj po bučnem aplavzu publike. Kathleen Weatherley, ki je postala žena angleškega igralca St. Claira Bayfielda¹ v manj kot letu dni po Florencini smrti, je v svojih spominih takole zapisala anekdoto o legendarnem nastopu samooklicane ameriške koloraturne sopranistke v newyorškem Carnegie Hallu: »Prijatelji so mi povedali, da se je komaj prikolebala do odra, in vsi so dvomili, ali ji bo sploh uspelo. Nato se je močno oprijela koncertnega klavirja, se vzravnala in končno zapela.« Toda v tem primeru ni šlo za »običajno« zmagoslavje interpretke, ki bi občinstvo navdušila bodisi z briljantno tehniko, odrsko karizmo, brezhibnim fraziranjem ali s kultiviranimi in subtilnimi zvočnimi odtenki, prav nasprotno: lahko bi rekli, da je navdušila s popolno odsotnostjo vsega naštetega in s tem nehote izvedla svojevrstno par excellence parodijo vloge operne dive, o kateri je sanjala večino svojega življenja.

Publika, ki je na uglednem koncertnem odru pričakovala vse prej kot pozibavajočo pojavo rahlo senilne amaterke v poznih sedemdesetih, je pokala in jokala od smeha, ki ga je izvabljalo Florencino neartikulirano petje s piskajočim, rahlo počenim, hrustljavo kovinskim, vreščeče kokodakajočim in predvsem intonančno neizčiščenim glasom, ki je vseskozi »lebdel« v mobilni sivi coni kvazičetrttonskega sistema. O tem, ali bi Florencino petje cenil tudi češki utemeljitelj četrttonskega sistema in izumitelj četrttonskega klavirja, Alois Hába, lahko le ugibamo. Kakorkoli že, publika v Carnegie Hallu, ki že od svoje ustanovitve leta 1891² praviloma gosti le najodličnejše izvajalce, je od recitala gospe Jenkins pričakovala vrhunski nastop, ki bi se slehernemu obiskovalcu za vselej vtisnil v spomin, in paradoksalno se je to tudi zgodilo, kljub temu da so namesto odlične ali vsaj solidne interpretacije zaslišali nekaj, kar bi še najlažje opisali kot neponovljiv in »vrhunski« posmeh klasični glasbi, kot samozavestna parada pevskega antitalenta in volje, ki spominja na dobro poznan fenomen vročičnega iskanja petminutne slave v katerem izmed resničnostnih šovov. Četudi bi morda kdo pomislil, da gre v Florencinem primeru za enega najslavnejših (ali bolje rečeno kontroverznih) poskusov naskakovanja glasbenega Olimpa s strani popolne glasbene amaterke, ki je veljala za pomembno osebnost ter dobrodelni »katalizator« v visokih newyorških družbenih krogih, pa podrobnejše brskanje po njeni biografiji razkrije kar nekaj zanimivih podrobnosti, ki zelo jasno kažejo Florencino naklonjenost glasbi in talentiranost zanjo že od rane mladosti.

Oba Florencina starša sta bila potomca uglednih družin iz majhnega rudarskega mesta Wilkes-Barre iz zvezne države Pensilvanija: Florencin dedek po materini strani je bil sodnik, medtem ko je bila babica po očetovi strani, Mary Bailey Foster, potomka vojnih herojev še iz časa ameriške revolucije za neodvisnost. Florencin oče, Charles Dorrance Foster, je bil diplomirani pravnik, ki se je kmalu po poroki s Florencino materjo Mary Hoaglund oktobra 1865 vrgel v poslovne vode. Kot zapriseženi republikanec in »moralni steber« ameriške družbe se je kmalu zavihtel na najvplivnejše položaje v luzernskem okraju. Postal je predsednik lokalne železnice in direktor dveh cestninskih podjetij, nato pa še nadzornik Nacionalne banke države Wyoming.

Silno bogastvo, v katerega se je 19. julija 1868 rodila Florence s polnim krstnim imenom Nascina Florence Foster, je dekletcu omogočilo ukvarjanje s katerokoli dejavnostjo, in kot je velevala tedanja navada, se je od deklice pričakovalo, da bo ostala doma, se učila spretnosti vezenja in kvačkanja ter igranja na glasbeni inštrument (najpogosteje je šlo za učenje klavirja, ki je kot prestižni salonski inštrument veljal za svojevrstni statusni simbol). Florence se je že od prvih ur igranja na klavir zaljubila v glasbo, kmalu pa je začela celo kazati poteze »čudežnega otroka«. Leta 1875 je postala starejša sestrica pravkar rojene Lilliane Blanche, že naslednje leto pa je (s samo osmimi leti) zaigrala na svojem prvem javnem recitalu v Filadelfiji, po katerem je postala znana kot »mala gospodična Foster« (»Little Miss Foster«). Florence je prav tako dvakrat nastopila na filadelfijskem Sängerfestu, glasbenem festivalu, na katerem je nastopilo več sto amaterskih pevcev in zborov iz vseh kotičkov ZDA, katerim so se občasno pridružili še solisti ob klavirju. Vrhunec Florencine otroške pianistične »kariere« pa predstavlja nastop v Beli hiši v času predsedovanja Rutherforda Bircharda Hayesa.

Po očetovi smrti leta 1878 je Charles Dorrance Foster podedoval veliko imetje v Dallasu in mestni občini Jackson, kar mu je omogočilo, da se je popolnoma posvetil finančnemu investiranju in bančništvu, zato je kot odvetnik le še redko sprejemal kliente. Kronist George B. Kulp ga je označil kot »imetnika tolikšnega bogastva, ob katerem sta vsakršna previdnost in skopost popolnoma odveč. Le redki možje lahko pri teh letih uživajo tolikšne fizične, finančne in družbene privilegije«. Kljub »zlati dobi« finančnega blagostanja pa je družina Foster doživela veliko tragedijo, ko je leta 1883 pri šele osmih letih za posledicami davice umrla Florencina mlajša sestrica Lilliane. Florence je tako bila spet edini otrok v družini, njene aspiracije pa so bile popolnoma posvečene glasbi. Pri sedemnajstih letih je imela že jasno predstavo o svoji življenjski poti: želela je postati profesionalna pianistka in študirati klavir v Evropi. Toda Florencine sanje so se kmalu razblinile, saj ji je pretirano zaščitniški in trmasto konservativni oče, ki ni posebej cenil umetniških poklicev, dal jasno vedeti, da njenih »zblojenih predstav« ne namerava več finančno podpirati. Oče Charles pa ni računal na upor hčerke, ki je medtem že odrasla in postala povsem neodvisna v mišljenju. Florence je zato izkoristila prvo priložnost, ki se ji je ponudila, in ušla očetovi »diktaturi« v Filadelfijo s 16 let starejšim snubcem, dr. Frankom Thorntonom Jenkinsom iz Washingtona.

Čeprav je Frank T. Jenkins prihajal iz ugledne družine, je Florencin oče zakonu nasprotoval in zaradi nespoštovanja sklenil razdediniti svojo edino hčerko. Očetovo nasprotovanje poroki se je šele kasneje izkazalo za utemeljeno, saj je dr. Jenkins Florence okužil s sifilisom, zakon pa prav tako ni bil pretirano srečen in ni trajal dolgo. Florence se je po neuradni »ločitvi« od Franka Jenkinsa odločila, da bo uporabljala samo svoj dekliški priimek, obenem pa se je znašla v nadvse prekernem položaju: da bi se lahko vsaj za silo preživljala v skromnem stanovanju v Filadelfiji, je poučevala klavir, toda tudi to ni počela prav dolgo, saj je zaradi bolezni utrpela poškodbo roke, in tako se je lahko za vselej poslovila od koncertne kariere. No, vsaj pianistične, kajti želja po nastopanju in razdajanju sreče z glasbo je bila premočna, zato je Florence tako rekoč čez noč sklenila, da bo »presedlala« s klavirja na vokal in postala operna pevka, kar je vsaj »v teoriji« zvenelo kot dobra ideja. V veliko pomoč ji je pri tem bila mati Mary, ki je ni podpirala le finančno, ampak je postala tudi njena stalna spremljevalka in »somentorica« pri izbiri primernih pevskih pedagogov.

Ko je svet zakorakal v »novo« 20. stoletje, sta Florence in njena mati pogosto potovali v New York, kjer sta bivali le v najboljših hotelih in sčasoma postali nepogrešljivi članici družbene smetane Manhattna. Florencin oče Charles je medtem raje ostajal doma v Wilkes-Barru, v zadnjih letih življenja pa je zbolel na ledvicah in umrl v domači vili 29. septembra 1909 v starosti 73 let. V svoji oporoki je Florence zapustil diamantne manšete in veliki koncertni klavir, svoji ženi Mary pa vse pohištvo. Vse ostalo premoženje je prešlo v družinski sklad oziroma fundacijo, iz katere se je prihodek razdeljeval med Florence in Mary v trimesečnih obrokih. Oče je v posebni klavzuli oporoke tudi zapisal, da je vsak prihodnji Florencin mož neupravičen do družinskega premoženja. Kljub določilu, s katerim je oče še po svoji smrti kaznoval hčer za njeno neposlušnost, pa se je za Florence odprlo povsem novo poglavje: bila je dovolj preskrbljena do konca svojega življenja in lahko je počela vse, kar se ji je zahotelo.

Da bi lažje uresničila svoje življenjske sanje – postati operna pevka – se je Florence z materjo za stalno preselila v New York, kjer je postala pokroviteljica in finančna podpornica številnih ženskih združenj in klubov s »specifičnimi cilji« spodbujanja glasbenega življenja in kulture nasploh. Kot novopečena predsednica bodisi glasbena direktorica cele plejade newyorških klubov in društev je bila Florence, ki je zdaj spet uporabljala oba priimka, deležna velike medijske pozornosti. Med njenimi največjimi organizacijskimi uspehi v okviru kluba Euterpe je bila uprizoritev priljubljenih oper, med drugim Bizeteve Carmen, Mascagnijeve Cavallerie rusticane, Leoncavallove opere Pagliacci, Gounodevega Fausta in Verdijevega Rigoletta. Vse opere so za prijatelje kluba Euterpe izvajali v angleškem prevodu, nekatere manjše produkcije pa celo v izvirnem jeziku.

14. januarja 1909 se je 41-letni Florence ponovno nasmehnila sreča v ljubezni, tokrat v podobi 34-letnega Angleža, sicer shakespearjanskega igralca po imenu St. Clair Bayfield. Visok, zasanjan mlad moški s »štrlečim« nosom in »šilastimi« ušesi, ki je bil nezakonski sin earla Ellenbourškega³, je bil v mladosti (podobno kot Florence) deležen najboljše aristokratske vzgoje na deželnem posestvu svojega dedka. Po očetovi smrti je ostal brez dediščine, zato je odpotoval na Novo Zelandijo, kjer se je začasno posvetil gojenju ovac na prostrani farmi. Nevajen takšnega življenja se je St. Clair naposled odločil, da bo ponovno »matral deske«, kot je zapisal Zdravko Duša v svojem prevodu Quilterjeve komedije Glorious!, zato se je preselil v New York, kjer pa po lastnem mnenju nikoli ni zares doživel svojega velikega preboja. St. Clair in Florence sta se tako spoznala omenjenega januarskega popoldneva v klubu Euterpe, še isti večer pa na neki zabavi na Riverside Drivu, in tako se je začela romanca med »Zajčico« (»Bunny«) in »Whiteyjem«⁴, ki je prerasla v dolgotrajno partnerstvo vse do Florencine smrti⁵.

Florence se je po nekajkratnih selitvah po New Yorku dokončno ustalila v napol glamuroznem hotelu Seymour, Bayfield pa je kmalu postal Florencin manager, producent in piarovec, četudi bi ga lahko resnici na ljubo označili za žigola z dobrim poznavanjem gledališkega metjeja, ki je lagodno živel na račun svoje partnerke. Po smrti Franka Jenkinsa leta 1917 se je odnos med Florence in St. Clairom še poglobil, in sicer do te mere, da nista mogla zdržati drug brez drugega, čeprav se je St. Clair po letu 1932 začel videvati z Angležinjo Kathleen Weatherley, ki je kasneje tudi uradno postala Bayfieldova žena. Potem ko je Florence po naključju izvedela za afero s Kathleen, je St. Clairu odpustila in ga prosila, naj vseeno ostane ob njej in se v bodoče izogiba škandalom v karseda širokem loku. Ker St. Clair preprosto ni znal živeti brez Florencine finančne podpore, je Florence rade volje ugodil.

Naslednjo pomembno postajo v Florencini glasbeni karieri predstavlja ustanovitev lastnega glasbenega kluba, o katerem je veliko premišljevala po začetku ljubezenske zveze s St. Clairom. Priložnost za to se je porodila na neki slavnostni večerji, ki se je je po »uradni dolžnosti« udeležilo veliko poklicnih glasbenikov. V nekem trenutku je izjavila, da zaradi velikega interesa med ljudmi intenzivno razmišlja, da bi ustanovila svoj glasbeni klub. Skoraj odveč je pripomba, da so vsi gostje navdušeno podprli idejo. V tem času je Florence redno korepetiral pomožni dirigent Metropolitanske opere, Carlo Edwards (1891–1948), ki jo je na eni izmed njunih glasbenih vaj vprašal: »Kateremu klubu pa predsedujete, gospa?« Na vprašanje, ki ga Florence ni pričakovala, je kot iz topa, bržkone zaradi arije Pace pace, mio Dio iz Verdijeve opere Moč usode (La forza del destino), ki jo je v tem času veliko vadila, izstrelila odgovor: »Klubu Verdi.« Klub Verdi je bil tako ustanovljen leta 1917, s tem pa si je Florence zagotovila svoj trajni položaj v središču newyorškega opernega življenja. Sredstva, s katerimi je razpolagal klub, so bila namenjena tudi italijanskemu Rdečemu križu, Gorskemu taboru veteranov, Organizaciji dečkov skavtov in Igralskemu skladu. Klub Verdi je na vrhuncu svojega delovanja štel več kot 400 članov, častni član kluba pa je bil celo sloviti italijanski tenorist Enrico Caruso. Če si je častno članstvo tega kluba Caruso tudi sam štel v enako čast, do danes ostaja skrivnost.

Glasbenik, ki je bil stalni gost Florencinih recitalov, še posebej po končanem sodelovanju med Florence ter ameriškim pianistom in skladateljem Edwinom McArthurjem, je bil Cosme McMoon, ki se je rodil leta 1901 v mestu Mapimí v mehiški zvezni državi Durango. Njegova mati Maria Valadez je bila Mehičanka, oče Cosme McMunn pa je bil po rodu s Škotske. Družina je leta 1911 ubežala mehiški revoluciji in se preselila k sorodnikom v teksaško mesto San Antonio, kjer je Cosme začel obiskovati glasbeno šolo. Mejnik v McMoonovi glasbeni karieri predstavlja debi v newyorškem hotelu Plaza leta 1922, na katerem je poleg standardnega klavirskega repertoarja predstavil tudi svoje skladbe. Najverjetneje je prav takrat spoznal Florence, ki se je kot javna osebnost pogosto udeleževala takšnih prireditev, čeprav sta skupaj prvič nastopila šele na pevkinem letnem recitalu leta 1930. Prva skladba, ki sta jo javno izvedla, je bila McMoonova avtorska kompozicija Alborado (Podoknica). McMoon, ki je bil Florencin »ekskluzivni« glasbeni spremljevalec od leta 1934, je po njeni smrti leta 1944 nepreklicno opustil poklic koncertnega pianista in se posvetil čisto drugi dejavnosti – bodybuildingu in delu sodnika na tovrstnih športnih tekmovanjih.

Kakršnikoli razlogi naj bi Cosmeja že nagovarjali k tako radikalni menjavi poklicnih interesov, pa lahko svojevrstno »glasbeno simbiozo« obeh izvajalcev še danes odkrivamo na kar petih gramofonskih ploščah, ki sta jih Cosme in Florence posnela med letoma 1941 in 1944. Prvi posnetek je nastal v studiu Melotone, ki je bil tedaj na zahodni strani newyorškega Centralnega parka. Tehniki iz studia so presenečeni naleteli na 73-letno gospo, ki bodisi ni vedela nič ali ni hotela nič vedeti o standardnih predpripravah na snemanje, kot so uvodni testi mikrofonov, akustični testi jakosti zvoka, reverberacije in ponovna snemanja v primeru tehničnih in/ali izvajalskih napak. Prva dva posnetka na acetatni plošči sta nastala tako rekoč »iz prve« in veljata za Florencino zaščitno znamko vokalnega »fušanja« par excellence: gre za znamenito drugo arijo Kraljice noči iz Mozartove Čarobne piščali, Der Hölle Rache kocht in meinem Herzen, in Pesem zvon(čk)ov (L'air des clochettes) iz Delibesove opere Lakmé. Anekdota pravi, da je bilo snemanja hitro konec, Florence pa je bila tudi po poslušanju obeh posnetkov popolnoma zadovoljna z rezultatom. Premislila si je edino glede vrstnega reda izdaje arij, saj je po daljšem premisleku ugotovila, da bi bilo bolje, če bi najprej izdala posnetek Pesem zvonov.

Omenjeni posnetek so razprodali tako rekoč čez noč, zato je vodstvo studia Florence nagovarjalo, naj nemudoma izda še posnetek Mozartove arije Kraljice noči. Toda Florence je želela svoje zveste oboževalce razveseliti (še sama ne vedela, kako zelo jih je) s še enim posnetkom na plošči, in sicer z McMoonovo avtorsko skladbo Serenata Mexicana (Mehiška serenada). Tudi ta »spominska plošča« z omenjenima dvema posnetkoma, ki se je ob izdaji prodajala po 2,50 dolarja, je šla za med. Neka druga anekdota o Florencinem snemanju za Meloton, ki jo po biografskih motivih parafrazira tudi Peter Quilter v svoji komediji Glorious!, pripoveduje o avtomobilski nesreči, ki se je zgodila na poti do studia Melotone. V taksi, kjer je na zadnjem sedežu sedela Florence, bi se skoraj zabil neki avtomobil. Taksist je naglo pritisnil na zavoro, Florence pa je od vznemirjenja zakričala zelo visok ton, o katerem je bila prepričana, da je tričrtani F. Od samega navdušenja, da je nesreča v bistvu povečala njen glasovni obseg, se je odločila, da ne bo tožila nepazljivega voznika.

Ko je 16. junija 1941 v reviji Time izšla kritika posnetka Florencine izvedbe zahtevne Mozartove arije Kraljice noči, se je povpraševanje po njenih ploščah samo še povečalo, in tako so nastali še drugi posnetki, med drugim tudi ruskega samospeva Besi, ki ga je na Bachov preludij št. 16 v g-molu iz prvega zvezka Dobro uglašenega klavirja in po Puškinovi besedilni predlogi zložil grof Aleksej Pavlovič, ali denimo Adeline hahljajoče arije Mein Herr Marquis iz drugega dejanja operete Netopir Straussa mlajšega. V naslednjih izdajah, ki jih je založba Melotone dostavljala »pod pult« manhattanskim prodajalnam glasbenih plošč, so oboževalci lahko prisluhnili še Ljadovovi Glasbeni skrinjici⁶  (oziroma Glasbeni tobačnici v dobesednem prevodu) v značilnem ritmu valčka, McMoonovemu songu oziroma samospevu Like a bird (Kakor ptica) na Florencino besedilo ter ariji Charmant oiseau (Očarljiv ptič) iz komične opere La Perle du Brésil (Biser iz Brazilije) francoskega skladatelja Féliciena Davida. Zadnja Florencina plošča, ki so si jo zbiratelji lahko vrteli na 78 obratih, pa je dolgo časa veljala za pravo rariteto, saj so jo odkrili šele po njeni smrti. Na njej je za vse bodoče generacije nadobudnih glasbenih radovednežev trajno »konzerviran« še en McMoonov samospev Valse caressante (Božajoči valček).

Ker so bile kritike v različnih newyorških časopisih do Florencinih plošč prejkone prizanesljive in previdno diplomatske v vrednotenju pevkinih »spornih« kvalitet, čemur velja prišteti še razmeroma velik finančni uspeh njenih »spominskih« izdaj za oboževalce in »poznavalce«, je Florence jeseni 1944 prišla do zaključka, da je najbrž zdaj idealni čas za njen nastop v glasbeni meki Manhattna, v Carnegie Hallu. Znano je, da je Bayfield nasprotoval njeni želji, a ji je bil kljub vsemu pripravljen ugoditi. Leta pozneje je Bayfield v intervjuju zaupal nekemu novinarju, da je bila Florence kljub svoji visoki starosti globoko prepričana v svoje izvajalske sposobnosti in da želi »pokazati vsem, kar zmore in zna«, zato je najela nekega agenta, ki je vodstvu Carnegie Halla predlagal najem glavne dvorane v njenem imenu. Med slavnimi imeni obiskovalcev tega najslavnejšega in razvpitega recitala gospe Foster Jenkins so bili Gian Carlo Menotti, Cole Porter, oba ugledna glasbenogledališka skladatelja, igralka Talullah Bankhead, pevka Kitty Carlisle ter koloraturna sopranistka Lily Pons in njen mož Andre Kostelanetz.

Bayfield je v svojem dnevniku takole opisal poslednji Florencin koncertnem triumf v Carnegie Hallu: »Recital z Zajčico (Bunny) je zelo uspel. Ni bilo prav nobenih pomislekov glede odobravanja publike, saj je ta svojo naklonjenost izrazila s polnim srcem, čeprav se je občinstvo mestoma trudilo, da ne bi užalilo njenih čustev z nepremišljenim smehom. Zato so se poslušalci dogovorili, da bodo ob kakšnem še posebej mukotrpnem in napornem akordu njeno petje pospremili s salvami aplavzov in z žvižgi, da bi tako ustvarili glasno zvočno kuliso, izza katere bi se lahko smejali brez zadržkov. Govori se, da so iz dvorane morali odstraniti Talullah Bankhead zaradi razgrajaškega vedenja. /…/ Prav vsak obiskovalec je občutil duh zabave, kakor da bi se udeležil zabave na noč čarovnic ali maškerade. Mislim, da se noben ni udeležil koncerta z namenom, da bi prisluhnil resni glasbi. Pa tudi ime Florence Foster Jenkins je medtem že zaokrožilo med ljudi.«

Kritike koncerta so bile z redkimi »leporečnimi« izjemami porazne. V družabni kolumni časnika The New York Post je novinar Earl Wilson že naslednji dan (26. oktobra 1944) zapisal: »Hej, vi ljubitelji glasbe. Zgodilo se je prejšnjo noč. Slišal sem gospo Jenkins. Gospa Florence Foster Jenkins (76), ovdovela lady našega mesta, ima resnično velik glas. Pravzaprav lahko poje vse, razen not. Če imate lady Florence ali madam Jenkins, kot želi, da jo ljudje kličejo, za izvirno umetnico, sem bil na včerajšnji večer priča najbolj čudni šali velikih proporcev, kar jih je videl New York. Bil sem priča temu dogodku. Madam Jenkins je priredila bolj kilav recital v Carnegie Hallu, medtem ko je oder, ki je bil do zadnjega napolnjen z rožami, še najbolj spominjal na mrtvašnico. Dvorano je najela sama in jo napolnila s 3.000 obiskovalci, ki imajo očitno zelo bridek smisel za humor, saj so plačali okrog 6.000 dolarjev za ta privilegij, da so lahko vreščali, cvilili in se krohotali njenemu petju, ki ga je sama očitno vzela zelo resno. Sedel sem v vrsti T, okrog mene pa sem slišal govoriti ljudi: 'Pst! Ne smej se tako glasno. Daj si nekaj v usta! Smo bili pa res norci, da smo prišli to poslušat. Pa saj ni zadela niti treh not po vrsti. No, saj tale nota pa sploh ni bila tako slaba.' Toda ga. Jenkins se lahko danes pohvali s tem, da je v dvorano privabila več ljudi kot sopranistka Lily Pons. 'Bravo', so rjoveli igrivo razpoloženi poslušalci. Nekatere izmed njih je slišala, da se smejejo. Pa je prišla reakcija od teh huliganov, je rekla. Od katerih huliganov? Od tistih, ki so jih med publiko posadili njeni sovražniki, seveda. Ko je prišla na oder, vsa v belem in z veliko belo nojevo pahljačo, je bila videti kot prenapihnjen privid.«

Irving Hoffman, pisec za Hollywood Reporter, je o Florencinem nastopu pripomnil: »Sicer nisem glasbeni ekspert, toda zadela je le nekaj tonov. Preostalo so le pobožne želje. Kljub temu je priredila veliki šov. Njen spremljevalec ob klavirju, Cosme McMoon, je v dvorljivih manirah večkrat stekel proti njej in ji po nekaj odigranih točkah poljubil roko.« Še posebej strupena kritika pa je prišla izpod peresa Oscarja Thompsona, novinarja časopisa New York Sun: »To je bil večinoma recital brez sleherne prisotnosti glasu, kajti toni, ki jih je gospa Jenkins izvabljala, so bili zelo skromni in na pragu neslišnosti. Njeno petje trpi za brezupnim pomanjkanjem intonacije oziroma za tem, kar vsaj približno spominja na to. Dalj ko je bil neki ton od svojega zaželenega nastavka, bolj se je publika smejala in aplavdirala. Zgornje note – če so se že kdaj oglasile – so bile naravnost infantilne. Toda publika je svoj smeh vselej pospremila z gromkim aplavzom in zdi se, da so so vsi preživeli karseda prijeten večer.«

Bayfield je leta pozneje novinarju razkril še en pomenljiv, toda tragičen trenutek: »Potem ko sva odšla domov, je bila Florence vsa vznemirjena. Ko je prebrala kritike, so jo ostre misli o lastni ničvrednosti dokončno potrle. Tega preprosto ni vedela. Vse do takrat je bila pot Florencinega umetniškega življenja usmerjena samo navzgor.« Zdi se, da je bil Florencin največji umetniški dosežek istočasno tudi njen najmočnejši življenjski udarec: le pet dni po recitalu v Carnegie Hallu je doživela srčni napad, medtem ko je nakupovala note v glasbeni trgovini založbe G. Schirmer. Skoraj natanko mesec po koncertu, 26. novembra 1944, se je v prisotnosti svojega zdravnika, služkinje in bližnje prijateljice dokončno poslovila od tega sveta. Njen partner St. Clair Bayfield je v času njene smrti večerjal v hotelu Gosen s članom kluba Verdi in ruskim emigrantom, princem Galuzinom. Bayfieldova žalost je bila velika. Blišč vseh 36 let je nenadoma izpuhtel v nič. Nič več ni bilo zabav, niti kluba Verdi; nekdaj tesno povezan krog newyorških glasbenih entuziastov je razpadel na prafaktorje. Takoj po Florencini smrti so se pojavili njeni daljni sorodniki po očetovi strani, ki jih je za časa svojega življenja neskončno prezirala, da bi prevzeli ogranizacijo pogreba. St. Clair je bil proti svoji volji izključen iz družinskega kroga Fosterjevih in se ni smel udeležiti niti Florencinega pogreba.

Nascino Florence Foster Jenkins so pokopali v družinski mavzolej na pokopališču Hollenbeck v domačem kraju Wilkes-Barre. Florencin oče, Charles Dorrance Foster, je za vzdrževanje mavzoleja predvidel še en sklad, ki pa je z leti skopnel, in tako je današnji kraj Florencinega poslednjega počitka podvržen nezadržnemu propadanju: nekdaj sijoče pološčena medeninasta vrata in okrasne ploščice z imeni na timpanonu sta prerasla večdesetletna umazanija in plesen. Kljub vse ostrejšemu zobu časa pa sta vendarle preživeli umetnost in Florencina osebna zgodba, ki še danes navdušujeta ter širita pristen duh veselja in ljubezni do muziciranja (ne oziraje se na rigorozne klasične kategorije izvajalske tehnike in sloga). Obujeno zanimanje za Florencino življenje in umetniško zapuščino se ne nazadnje kaže tudi v novih upodobitvah v letošnjem filmu Florence Foster Jenkins (v uradnem slovenskem prevodu Slavno neslavna Florence) angleškega režiserja Stephena Frearsa z Meryl Streep v naslovni vlogi ter v francoskem filmu Marguerite (iz leta 2015) režiserja Xavierja Giannolija s Catherine Frot v glavni vlogi. Tudi obiskovalce »klasično« naravnane glasbene dvorane Carnegie Hall nadvse bega ta unikatni fenomen človeškega glasu, saj sta poleg Florence predmet tolikšnega povpraševanja samo še pevka Judy Garland in kultna britanska skupina The Beatles. Florence je umrla, ne da bi zares vedela, da je s svojim petjem, kakršnimkoli že, mnogim pričarala neznansko veselje in veliko zabave. Vse, kar si je zares želela, je bilo osrečevati druge – in vsaj v tem je dosegla neminljivo slavo.

Opombe:
1  Bayfield je bil Florencin partner v »svobodnem zakonu« kar 35 let, od leta 1909 do Florencine smrti leta 1944.
2  Ustanovitelj Carnegie Halla je ameriški industrialec, filantrop in mogotec škotskega rodu, Andrew Carnegie (1835–1919). Glavna dvorana (Main Hall), ki so jo leta 1997 preimenovali v Avditorij Isaaca Sterna in v kateri je leta 1944 nastopila tudi Florence Foster Jenkins, lahko sprejme danes več kot 2.800 obiskovalcev.
3  Ang.: Earl of Ellenborough.
4  »Bunny« in »Whitey« sta ljubkovalni imeni, ki sta si ju drug drugemu izrekala Florence in St. Clair.
5  16. avgusta 1909 sta se Florence in St. Clair drug drugemu zaobljubila v neformalni poročni ceremoniji v hotelu Vanderbilt v prisotnosti štirih prič. St. Clair je Florence izročil poročni prstan svoje babice, Florence pa mu je na prstanec leve roke nataknila zlati prstan »prepletajoče se ljubezni« z modrim kamnom (lapis lazuli).
6  Ang.: Musical Snuffbox.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)