Benjamin Virc, 11. 11. 2022

Nikola Tesla in njegove vizije prihodnosti

Opera in balet SNG Maribor, Slavko Avsenik ml. TESLA, režija Aleksandar Popovski, premiera 11. november 2022.
:
:
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta
Foto: Tiberiu Marta

Kot nas uči zgodovina, se usoda vizionarja – in najbrž to velja še posebej, če gre za žensko – v kolektivni memoriji preživelih po njegovi ali njeni smrti pogostokrat transformira v obskurni zamolk ali v najboljšem primeru nekakšen urbani mit, ki ga zgodovina lahko v neki prelomni točki odkrije na novo (ali pa tudi ne). Prav takšno je bilo tudi življenje Nikola Tesle (1856–1943), vizionarja, genija in električnega maga z Balkana, ki se je s svojevrstno »bona fide« naivnostjo, ki v ljudeh primarno vidi dobro, v času svojega največjega življenjskega vzpona prepuščal lastnim sanjam in vizijam o svetli prihodnosti človeštva, medtem ko se je njegov oportuni rival in zagovornik enosmernega toka, Thomas Alva Edison (1847–1931), raje posvečal unovčevanju svojega znanstvenega kapitala. Tudi če je iz »vojne tokov« Tesla kot proponent izmeničnega toka izšel kot zmagovalec, velja vseeno biti previden pri kontrastnem heroično-demonskem prikazovanju Tesle in Edisona. Gotovo čutimo do Tesle kot izumitelja in znanstvenika, ki prihaja iz našega nekdanjega skupnega »kulturnega bazena«, veliko več pozitivne naklonjenosti kot do Edisona, ki ga danes prikazujejo kot ljubosumnega, trmastega in celo maščevalnega moškega, ki so ga bolj kot znanstvena dejstva zanimali kapitalski donosi, pri čemer pa ni izbiral sredstev za diskreditacijo svojih nasprotnikov.

Seveda je ta podoba Tesle kot osamljene, junaške in celo nekoliko tragične osebnosti, ki je postala žrtev Edisonovih načrtov, v najboljšem primeru romantično pretiravanje. Kot je zapisal urednik intervjuja z naslovom A Machine to End War (Stroj, ki bo končal vojno), objavljenem 9. februarja 1935 v tedniku Liberty, ki je prenehal izhajati leta 1950, sta bila Tesla in Edison morda res tekmeca v »bitki med izmeničnim in enosmernim tokom, a vendarle sta bila tekmeca. Medtem ko je bil Edison genij za praktične izume, ki so bili takoj uporabni, so Teslovi izumi, ki so bili daleč pred časom, razdvajali mnenja, ki so za vrsto let odložila uresničitev njegovih zamisli«. V nekaterih pogledih je mogoče razumeti, zakaj je Tesla vzbudil nasprotujoča si stališča. Morda je bil genij, prav gotovo pa ni bil »ljudski človek«, kot ga marsikateri biografi želijo naslikati danes, pri čemer so nekateri njegovi pogledi, čeprav morda značilni za njegov čas, naravnost kontroverzni in bizarni, ki bi jih po njihovi vsebini šteli za nekakšne tehnoteološke konstrukte, prežete z idejami zdaj že nekoliko pozabljenega francoskega filozofa Henrija Bergsona (1859–1941).

V omenjenem intervjuju, ki ga je zapisal George Sylvester Viereck (sicer pesnik in simpatizer nacizma, ki je intervjuval tudi Hitlerja), je Tesla izjavil: »Zdi se, da sem bil vedno pred svojim časom,« nato pa je naštel primere, v katerih so se njegove teze izkazale kot pravilne, ter samozavestno napovedal prelomne dogodke v prihodnosti. Nihče ne mara »vsevednežev«, toda Tesla – kot je razvidno iz njegove korespondence, dnevniških zapisov in objavljenih člankov – ni želel sklepati kompromisov ali se prilizovati velekapitalistom, čeprav si je s tem močno omejil profesionalni vzpon v ZDA. Resnici na ljubo je treba priznati, da je Tesla v mnogih primerih imel prav, toda številne njegove napovedi iz leta 1935 se še vedno izmikajo možnosti objektivne presoje oziroma dejanskim meritvam, nekatere izmed njih pa se nam danes zdijo milo rečeno nenavadne, etično sporne ali celo zločinske. A kljub lucidni moči predvidevanja prihodnosti Tesla v intervjuju vseeno prizna, da je »napovedovanje nevarno in da nihče ne more videti zelo daleč v prihodnost«.

Teslo lahko morda danes bolj kot zaradi njegovih vizij in bolj ali manj točnih napovedi prihodnosti cenimo kot enega izmed prvih mislecev, ki so v znanstveni in filozofski diskurz uvedli pojme in koncepte, ki jih je ameriški filozof Timothy Morton poimenoval kot hiperobjekti. Po eni strani lahko gre za fenomene, ki so imanentno povezani z Naravo – vseobsegajočo danostjo, ki omogoča nastajanje življenja –, kot denimo globalno segrevanje, globalna vojna, trajnostni razvoj, energetska kriza; po drugi strani pa so ti pojavi, vsaj v kontekstu opazovanih vzročno-posledičnih dogodkov, neobhodno povezani s človeško vrsto in njenim kognitivnim in tehnološkim razvojem, saj jih kot misleča bitja lahko preučujemo, povzročamo, do neke mere pa tudi nadzorujemo in preprečujemo – a še zdaleč ne vse in ne v celoti. Do hiberobjektov, kakršna je denimo tudi črna luknja sredi naše galaksije Rimska cesta ali super težka nevtronska zvezda, lahko v najboljšem primeru čutimo neprepodljivo nelagodje, tesnobo, v skrajni sili celo hudo paranojo in fobijo.

Tesli smo lahko vsekakor hvaležni tudi za pesimistične, bizarne in do neke mere celo absurdne napovedi, ki lahko po začetnem čudenju – v kolikor ne zapademo v ataraksijo in v dogmatično verjetje teorijam zarote – v nas navsezadnje sprožijo tudi željo po delovanju in upiranju navidezno neizbežnim uničujočim posledicam antropocena. Če se Teslovi napovedi, da bo esenca budizma in krščanstva glavna religija človeštva v 21. stoletju, ob naraščajočem ateizmu in »vere v znanost« lahko nonšalantno namuznemo, je treba nekoliko več pozornosti nameniti njegovemu zagovarjanju evgenike, ki naj bi bila do leta 2100 univerzalno sprejeto načelo proizvajanja človeških potomcev: »Vsekakor ne bi smelo biti nikomur, ki ni zaželen starš, dovoljeno ustvariti potomcev. Čez stoletje normalnemu človeku ne bo nič manj prišlo na misel, da bi se paril z evgenično neprimerno osebo, kot da bi se poročil z navadnim kriminalcem.« Ideja, ki so jo v svoji brutalni obliki in s konkretnim ciljem proizvesti popolnega arijca izvajali nacisti med drugo svetovno vojno, zlasti zloglasni Josef Mengele, pravzaprav ni nova, saj je o njej razpravljal že Platon v svoji Državi, kjer je predvidel »optimizacijo« genetskega materiala potomstva polisa na podlagi poroke med potencialnimi partnerji z dodeljeno visoko številčno oceno. Podobno kruto selekcijo z instrumentom infanticida vidno nepopolno razvitih ali slabotnih dojenčkov je v antiki izvajalo več polisov, kot denimo Atene in Šparta, ter stari Rim že v predcesarskem obdobju.

V luči novega vala kriz, še posebej energetske krize, ki se kaže kot neposredna posledica ruskega vojaškega napada na Ukrajino, se zdi zanimiva Teslova misel, kako končati vojno: »Po očetu, eruditu, ki se je trudil za mir, sem podedoval neizkoreninljivo sovraštvo do vojne. Tako kot drugi izumitelji sem nekoč verjel, da bi vojno lahko ustavili tako, da bi jo naredili bolj uničujočo. A sem ugotovil, da sem se motil. Podcenjeval sem človeški borbeni nagon, za katerega bo potrebno več kot stoletje, da ga bodo izkoreninili. Vojne ne moremo odpraviti preprosto tako, da jo prepovemo. Ne moremo je končati z razorožitvijo močnejših. Vojno je mogoče ustaviti, a ne z oslabitvijo močnih, temveč tako, da je vsak narod, naj bo šibek ali močan, sposoben braniti samega sebe.«

Tesla nato v intervjuju nadaljuje misel o globalnem trendu oboroževanja s promocijo lastnega izuma: »Doslej so lahko vse naprave, ki so se lahko uporabljale za obrambo, uporabili tudi za agresijo. To je izničilo pomen napredka za namen vzpostavitve miru. Vendar se mi je posrečilo razviti novo idejo in izpopolniti sredstva, ki se lahko uporabljajo predvsem za obrambo. Če bo sprejeta, bo spremenila odnose med narodi. Vsako državo, veliko ali majhno, bo naredil nepremagljivo proti vojskam, letalom in drugim sredstvom za napad. Moj izum zahteva veliko tovarno, a ko bo ta vzpostavljena, bo mogoče uničiti vse, ljudi ali stroje, ki se približajo v radiju 200 milj. Izum bo tako rekoč vzpostavil zid moči, ki bo predstavljal nepremostljivo oviro proti kateri koli učinkoviti agresiji.«

Kot nas je naučilo obdobje hladne vojne, ki so jo zaznamovali predvsem vesoljska tekma, jedrsko oboroževanje in ideološko utrjevanje dveh svetov, ki sta ju emblematično ponazarjali ZDA in Sovjetska zveza, se Teslova predpostavka o neracionalnosti vojskovanja, ker naj v nobeni izmed naslednjih vojn ne bi bilo mogoče zmagati, vedno znova zamaje, ko trčimo na idejo blaznega diktatorja, ki je pripravljen iti do konca, tudi če to predpostavlja popolno uničenje sveta, kot ga poznamo. V kontekstu naše sodobne realnosti se usoda sveta kaže kot čas po končanem tretjem dejanju iz izjave Trumana Capoteja, slovitega ameriškega literata in avtorja novele Zajtrk pri Tiffanyju in romana Hladnokrvno, ki naj bi nekoč dejal, da je »življenje povprečna igra s slabo napisanim tretjim dejanjem«. Je tehnologija, iskanje ultimativnega orožja, ki si ga nihče ne bi drznil uporabiti, res pravi odgovor na iskanje globalnega miru – oziroma časa po »tretjem dejanju« –, ali pa je dovolj, da pogledamo čez lužo, kaj se lahko zgodi, ko je dostop do orožja tako rekoč ustavna pravica vsake nekaznovane odrasle osebe?

Prav hybris znanstvenika, ki je prepričan, da dela v dobro vseh, se lahko velikokrat izkaže kot tlakovana pot v pekel prihodnjim generacijam, pri čemer bo ontološki preizkus nadaljnjega obstoja človeštva – vsaj takšnega, kot ga poznamo – zamejen z naslednjo tehnološko singularnostjo, tj. s strojem, ki je sposoben avtonomnega mišljenja in neodvisnega obstoja od človeka, de facto svojega Stvarnika – le da bo v tem primeru iskanje gumba za izklop že rahlo prepozno in popolnoma brezpredmetno dejanje. Tako se zdi, da je Tesla – kljub dobrim nameram, med katerimi je tudi ideja o zagotavljanju brezplačne energije za vse, ki ga nedvomno plasira med energetske marksiste par excellence – zagrešil tipično in kardinalno napako tehnokrata v izenačitvi sredstva in cilja, tj. doseganja tehnološkega cilja z napredkom človeštva, pri čemer ni uvidel, da se lahko sleherni izum znajde v rokah nekoga, ki ima vse prej kot čedne namene, in da globalna električna osvetlitev nujno ne predpostavlja kolektivnega razsvetljenja človeštva. Morda velja na tem mestu, kjer se izrisuje senca figure velikega Tesle, zaključiti z mislijo Friedricha Nietzscheja iz 108. poglavja Vesele znanosti s pomenljivim naslovom Novi boji, ki je s svojo aktivistično konotacijo človekovega upiranja dogmam (in vsem senčnim konstruktom človeštva nasploh) morda danes še bolj pomembna in aktualna kot nekoč: »Ko je bil Buda mrtev, je bila njegova senca še stoletja prikazana v jami – ogromna, grozljiva senca. Bog je mrtev: a kakršna je nrav človeka, bodo morda še tisočletja obstajale jame, v katerih bo kazal svojo senco. – In mi – bomo še vedno morali premagati njegovo senco! (prev. a.)«

(iz gledališkega lista uprizoritve)

Slavko Avsenik ml., Aleksandar Popovski, SNG Maribor, Tesla, Nejc Gazvoda