Ruski pesnik in dramatik Majakovski je v satiričnemu tekstu Stenica (1928) v obdobju, ki ga je zaznamovala pripadnost ideji proletarske revolucije, obdeloval pojav birokracije in malomeščanstva v tedanji družbi. Kritičen je bil do hinavščine in pretvarjanja novih malomeščanov, ki so imeli socialistične ideje samo na jeziku. Motila ga je pretirana uniformnost in birokratizacija družbe, ki nima posluha za posameznika.
Uprizoritev se posveča vprašanju, kaj se je zgodilo od Majakovskega do danes. Prevprašuje, kako se je posameznik znašel in živel v velikih sistemih preteklosti in kako ga je vrtinec zgodovine peljal naprej, do sodobnosti. Ne glede na zgodovinski čas in zemljepisne koordinate se lahko kolektiv hitro spremeni v roj muh, ki se spravi na posameznika, poudarjajo ustvarjalci predstave.
Zgodba Stenice je postavljena v dve časovni obdobji. Prva zgodba, ki se osredotoča na poroko in konča s požarom, je postavljena v čas po revoluciji, ko se družba še preobraža iz buržoazne v komunistično, druga pa v obdobje 50 let kasneje, ko se ženin kot glavni protagonist ponovno zbudi in se skupaj s stenico znajde v povsem drugačnem svetu, kjer pristane v futurističnem živalskem vrtu.
Kot je na včerajšnji novinarski konferenci povedal Lorenci, se ukvarja s tem, zakaj se vsaka ideja, kot so komunizem, krščanstvo in nenazadnje tudi demokracija, sfiži. "Ta nenavadna človeška lastnost nas zanima tako na družbeno-zgodovinski kot tudi na individualni ravni," je pojasnil.
"Kaj je v človeku, da mora po eni strani čutiti svojo individualnost, unikatnost, hkrati pa velik del njega hlepi po stopitvi z množico. Kot bi bil človek ves čas razpet med tem bojem in kot da je ta razpetost na nek način gonilo zgodovine in s tem tudi njenih temnih plati," razmišlja Lorenci in dodaja idejo o neulovljivosti in izmuzljivosti vsakega trenutka.
Ključna tema je tudi razmerje med spominom in pozabo. Spominjamo se vedno selektivno, obstaja pa tudi brisanje zgodovine na individualni in družbeni ravni, ugotavlja režiser in se sprašuje, zakaj se Slovenci delamo, kot da Jugoslavije ni bilo in da nismo nikdar bili Jugoslovani, da nismo Balkanci ali Slovani.
"Ti izbrisi na kolektivni ravni so nekaj zelo nevarnega. To je neke vrste lobotomija, ki brez dvoma povzroča črno luknjo, v kateri se zlahka rojevajo nove oblike fašizma, čemur, sem prepričan, smo vse bolj in bolj priča v tem času," je še opozoril Lorenci.
Tako kot je zgodovina sestavljena iz marsičesa, je tudi predstava sestavljena iz marsičesa, je pojasnil in dodal, da ne gre samo za en sam žanr. Podnaslov predstave bi bil lahko Vrtinci zgodovine. "To pomeni, da se sprehajamo po različnih načinih, principih, strategijah in slogih ter skušamo vzbujati tudi različna duševna stanja pri gledalcu," je pojasnil.