Ruski pesnik in dramatik Majakovski je v satiričnemu tekstu Stenica (1928) v obdobju, ki ga je zaznamovala pripadnost ideji proletarske revolucije, obdeloval pojav birokracije in malomeščanstva v tedanji družbi. Kritičen je bil do hinavščine in pretvarjanja novih malomeščanov, ki so imeli socialistične ideje samo na jeziku. Motila ga je pretirana uniformnost in birokratizacija družbe, ki nima posluha za posameznika.

Lorencijeva uprizoritev se osredotoča na vprašanje, kaj se je zgodilo od Majakovskega do danes. Sprašuje se, kako se je posameznik znašel in živel v velikih sistemih preteklosti in kako ga je vrtinec zgodovine peljal naprej, do sodobnosti. Ne glede na zgodovinski čas in zemljepisne koordinate se lahko kolektiv hitro spremeni v roj muh, ki se spravi na posameznika, poudarjajo ustvarjalci predstave.

Zgodba Stenice je postavljena v dve časovni obdobji. Prva zgodba, ki se osredotoča na poroko in konča s požarom, je postavljena v čas po revoluciji, ko se družba še preobraža iz buržoazne v komunistično, druga pa v obdobje 50 let kasneje, ko se ženin kot glavni protagonist ponovno zbudi in se skupaj s stenico znajde v povsem drugačnem svetu, kjer pristane v futurističnem živalskem vrtu.

Po režiserjevih besedah se njegova predstava ukvarja s tem, zakaj se vsaka ideja, kot so komunizem, krščanstvo in nenazadnje tudi demokracija, sfiži. Sprašuje se predvsem, kaj je v človeku, da mora po eni strani čutiti svojo individualnost, unikatnost, hkrati pa velik del njega hlepi po stopitvi z množico.

Ključna tema je tudi razmerje med spominom in pozabo. Spominjamo se vedno selektivno, obstaja pa tudi brisanje zgodovine na individualni in družbeni ravni, ugotavlja režiser in se sprašuje, zakaj se Slovenci delamo, kot da Jugoslavije ni bilo in da nismo nikdar bili Jugoslovani, da nismo Balkanci ali Slovani.

Na odru se bodo predstavili Iztok Drabik Jug, Vesna Jevnikar, Nataša Keser, Maruša Majer, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko in Gregor Zorc.