Novinarka Jedrt Jež Furlan se je pogovarjala s slovenskim plesalcem in koreografom Gregorjem Kamnikarjem, ki je pod imenom Vigur Gurdu ustvaril zanimivo predstavo z baletniki iz nacionalnega gledališča na Rijeki, vsemi starimi več kot 40 let. Ti plesalci se po hrvaških zakonih še ne morejo upokojiti, malo delajo in so v samoobrambi močno sindikalno organizirani. V pogovoru je razkril svoj način dela v takšnih okoliščinah in predstavo, ki je nastala. Umetnostna zgodovinarka Ana Kocjančič v svoji razpravi piše o scenografijah v slovenski gledališki avantgardi med obema vojnama. Z začetnikom avantgardnega gledališča Ferdom Delakom, močno povezanim z nemškim ekspresionizmom, je kot scenograf sodeloval slikar Avgust Černigoj, takrat študent na Bauhausu. Delaku je sledil revolucionarno razpoloženi režiser Bratko Kreft, ki je uprizoril prvo pravo gledališče množice pri nas, narejeno po zgledu sodobnega ruskega gledališča. Primeri slovenskih avantgardnih predstav pa kažejo, da je imelo slovensko gledališče med obema vojnama svoj lasten razvoj gledališke avantgarde, ki je s posebno obliko »ailuzionizma« Frana Žižka odmevala tudi širše v evropskem prostoru.

Na vprašanja Mete Kordiš v tokratni rubriki Prepovedani položaj odgovarja Iniciativa mestni zbori (IMZ), ki v upravljanje mesta Maribor vnaša neposredno demokracijo tako, da sklicuje zbore prebivalcev, na katerih se srečujejo samoorganizirane četrtne in krajevne skupnosti. »Na ta srečanja lahko pride kdorkoli in odpre poljubno temo, edina omejitev je, da ne sme zganjati kakšne strankarske promocije. / .. / Vse odločitve se sprejemajo s konsenzom,« pravijo člani iniciative, ki ni formalno registrirana. Emica Antončič v tokratnem Jezikovnem kotu razmišlja o odnosih med jeziki v globalnih stikih in premikih pri pisnem in govornem sprejemanju lastnih in zemljepisnih imen iz drugih jezikov. V literarno rubriko Branje je urednica Petra Kolmančič uvrstila kratko zgodbo Lazar Vinka Möderndorferja, prevod dveh zgodb hrvaškega pesnika Marka Pogačarja, odlomek iz novega romana Roka Vilčnika in pesmi Regine Kralj ter Braneta Mozetiča.  V Kulturni diagnozi Nataša Kovšca piše o razstavi italijanske umetnosti iz obdobja od 1918 do 1943, ki jo je zasnoval likovni kritik Germano Celant za Fundacijo Prada v Milanu. Veronika Šoster in Tonja Jelen ocenjujeta dve novi pesniški zbirki: S prsti premikamo topel zrak Uroša Zupana in Notranje zadeve Tiborja Hrsa Pandurja. Nataša Berce piše o baletu Orfična himna, ki ga je v ljubljanski operni hiši pripravil belgijski koreograf Jeroen Verbruggen na glasbo Igorja Stravinskega, in o gostovanju japonskega koreografa in plesalca Sabura Teshigaware v Ljubljani s Tristanom in Izoldo po Richardu Wagnerju. Samo Oleami piše o zanimivi predstavi, ki sta jo na odru Pocket Teatra v Ljubljani pripravili avtorici in izvajalki Maja Dekleva Lapajne in Alenka Marinič: »Predstava Pod vodo se ves čas giblje v nedoločljivem vmes med javnim in zasebnim, tako na ravni scenografije in izvajanja, kot na ravni obravnavane tematike, kako delovati kot ženska znotraj neoliberalizma, prekarništva, nacionalne tradicije in drugih družbenih režimov. Predstava pokaže, da nas družbeno zadeva v najbolj intimnem in da je težko ločiti med obojim.«