Leta 1947 je Igor Stravinski (1882–1971) uglasbil znamenito temo o Orfeju, ki je v vsebinskem smislu tudi izhodišče nove baletne koreografije in se po izvedbi Gluckovih in Offenbachovih del ter po avtorskem projektu Karmine Šilec navezuje na dramaturško linijo naših preteklih sezon. Stravinski se je v svojih neoklasičnih delih pogosto navduševal nad glasbenimi slogi preteklih stoletij in nad klasično grško mitologijo. Ob študiju Monteverdijeve glasbe pred sedemdesetimi leti se je srečal tudi z zgodbo o Orfeju, ki jo je vpletel v svojo baletno kompozicijo. S tem delom je v svojem prepoznavnem slogu in v tesnem sodelovanju s koreografom Georgeom Balanchinom ustvaril povsem samosvojo in izvirno umetnino. Ob novi koreografiji za naš ansambel smo prvič pri nas lahko spoznali tudi delo in umetniški potencial mladega koreografa belgijskega rodu Jeroena Verbruggna (1983), ki je trenutno prisoten na mnogih pomembnih plesnih odrih.
Večer z Orfejem je sestavljen iz treh delov, ki bi lahko delovali popolnoma samostojno, in to je bilo osrednje izhodišče pri snovanju baletnega večera: ustvariti formulo Orfične himne, katere sestavine so Lira - Težnost - Brezno.
LIRA
Orfej in Evridika sta rojena v univerzumu božanskega, v svetu bogov, boginj in muz, kjer so večna ljubezen, nedolžnost in neskončnost čistega uglašene z lepoto poezije in glasbe. V tem svetu se prvi eterični ljubezenski dotik mladega para iz strasti prelevi v resničnost.
TEŽNOST
Nimfa Evridika, globoko povezana s svojim drevesom, si svoje ljubezensko življenje ustvari v varnem zavetju gozda nimf.
Skušnjava je vseprisotna, preti tudi usoda.
Ko umre drevo, umre nimfa.
Koliko smrti moramo izkusiti, preden zares umremo?
Kdaj se nas nihče več ne spomni?
Ko se nihče več ne ozre za teboj.
BREZNO
Moja lira mora vselej igrati,
saj smo brez glasbe
nič
Oblike gnetemo
iz niča,
melodije
iz tišine,
ljubezen
iz sovraštva –
glasbe, ki traja večno.
Pripovedovalec zgodb
Dajem vam sestavine moje poezije, da si ustvarite lastno Orfično himno.
