Urbanobalet: ciklus mladih koreografov
Premiera: 5. maj 2010
NEVERLAND ING
Koncept in koreografija: Sanja Nešković Peršin
Avtor glasbe: Sašo Kalan
Kostumografija: Uroš Belantič
Oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak
Strokovna sodelavka: Barbara Novakovič
Plešejo: Kristina Aleksova, Mojca Bandelj, Ana Klašnja, Tjaša Kmetec, Bojana Nanadović Otrin, Rita Pollacchi, Urša Vidmar, Joseph Bunn, Petar Đorčevski, Lukas Zuschlag, Lukas Jerkander
Premiera: 5. maj 2010
NEVERLAND ING
Koncept in koreografija: Sanja Nešković Peršin
Avtor glasbe: Sašo Kalan
Kostumografija: Uroš Belantič
Oblikovanje luči: Andrej Hajdinjak
Strokovna sodelavka: Barbara Novakovič
Plešejo: Kristina Aleksova, Mojca Bandelj, Ana Klašnja, Tjaša Kmetec, Bojana Nanadović Otrin, Rita Pollacchi, Urša Vidmar, Joseph Bunn, Petar Đorčevski, Lukas Zuschlag, Lukas Jerkander
COMFORT ZONE (OBMOČJE UDOBJA)
Ideja, koncept in koreografija: Kjara Starič
Glasba: Exciting solace
Avtor glasbe: Francis Coates III
Kostumografija: Almina Duraković
Vizualna podoba: Jasna Hribernik
Umetniški sodelavec: Tomaž Letnar
Plešejo: Georgeta Capraroiu, Joseph Bunn, Bojana Nenadović Otrin, Petar Đorčevski, Tjaša Kmetec, Lukas Zuschlag, Kristina Aleksova, Mojca Bandelj, Sorina Dimache, Eva Gašperič, Rita Pollacchi, Ana Klašnja, Nina Ogrinc, Lejla Pantić Šindrić, Alexandru Barbu, Lukas Jerkander
Na oder sta postavljeni dve zanimivi in raznoliki predstavi. Sanja Nešković Peršin z baletom Neverland ing in Kjara Starič s Comfort zone (Območje udobja), nas popeljeta na krajši izlet v drug svet, svet ritma in teles, ki jih nadvladuje.
Ob glasbi Saša Kalana spremljamo plesalce v Neverland ing, deželo/stanje kjer gibanje zaznamujejo prav prehodi med raznoliko ritmično sestavo. Balet začenja s solom, obotavljivo, nestabilno in majavo, se prek mej, ki jih odkriva, razbohoti in pred koncem povsem umiri, navsezadnje pa sunkovito preneha s čimer priskrbi gledalcu dobršno mero vznemirjenja.
Neverland ing je balet modernih pristopov in mešanj zvrsti, z besedami koreografinje pa naj: „preoblikuje stanje ljudi, ki plešejo, in tudi tistih, ki ga gledajo.“ Posebno napetost ustvarja med pričakovanjem gledalca in uresničitvijo giba. Tako nam v neki točki na oder postavi plesalko, podprto s telesi dveh plesalcev, ki jo ohranjata visoko v zraku in jo vsakič tik pred dotikom s tlemi zadržita, nato pa sledi sunkovita sprememba in plesalka zdaj pleše samo na tleh. Celotna koreografija temelji na takšnih nenadnih in obenem zadržanih preobratih v prostoru, z ritmom in telesi ter s preigravanjem teh elementov.
Koreografija nam prikaže odvisnost med telesi. Soplesalca, ves čas v dotiku, tvorita gibanje na podlagi vzajemnosti: njeno gibanje izhaja iz njegovega, obenem pa je odgovor, ki sproža odziv in tako dalje v sklenjenost.
Comfort zone ima za svoje središče tri plesne pare, ki iščejo možnost izraza znotraj in zunaj poznanih form ljubezenskega razmerja. V temu odnosu, ki bi ga lahko razumeli zgolj kot metaforični odnos med telesoma, je gibanju pridana mimika obraza, s katero išče pomene v plesu in ga navezuje na tisto izven njega.
Območje udobja Kjara Starič razlaga kot „vedenjsko stanje, v katerem oseba deluje brez tesnobe in strahov, z omejenim vedenjem zagotavlja stalno raven zmogljivosti, ki je običajno brez občutka tveganja.“ Skozi ples torej raziskuje tiste dejavnike in čustva, ki ljudi ženejo v dejanja ali pa jim jih preprečujejo. Začenja z gručo plesalcev, iz sredine katerih se posamezni poskušajo osvoboditi s svojo formo giba, a so vedno znova zaustavljeni, variacija je mogoča samo znotraj njihovega kroga.
Predstava Kjare Starič je pestrejša ne zgolj z že omenjeno mimiko, temveč tudi z rekviziti. Del plesa se odvija na stolih z dinamično manipulacijo prostora. Nadalje na projekciji silhuete plešejo svojo zgodbo, kar s plesalci ustvarja množico dogajanj. Slednje zaznamujejo ostri prestopi v glasbi (delo Francisa Coatesa III.), ki so tišina. Z menjavo zvoka in tišine, gibanja in mirovanja, poskrbi za napeto zgodbo izstopanja teles iz začrtanih okvirov, ki jih poskuša prevpraševati.
Ciklus mladih koreografov Urbanobalet poskrbi za dobršno mero občutij, ki jih odkrivamo znotraj gibanja, skozi misel in izraz ustvarjalcev. Iz sestava celostne podobe koreografiji spletata gordijski vozel, ki bi ga ne želeli presekati, ker učinkuje najbolje takrat, kadar se mu povsem predamo in se zlijemo z mislijo, ki se odvija na odru.
Naslednja ponovitev v soboto, 8. maja 2010.