Tekst prikaže palme kot opazovalke srečanja pogajanj po 2. svetovni vojni, kot simbol plodnosti, miru in zmage. Po analogiji pripelje do vzporejanja človeka in palme ter ugotovitve, da ljudje mislimo, da so je možno vsakršno delovanje, ob tem tudi nedelovanje, medtem ko smo v resnici zgolj ujetniki, pripeti in ukoreninjeni na eni točki.
Tako plesalka ostaja skozi celotno predstavo na sredini prostora, na enem in istem mestu iz katerega izhaja njeno gibanje. Slednje je minimalistično, postopno in počasno, čemur botruje prav ta pritrjenost z nekakšnimi obroči. Začenja z nihanjem zgornjega dela telesa sem in tja k čemur pridružuje roke s katerimi se opira na tla ali objema svoje telo, nato pa ob počasnih ritmih glasbe s kontrakcijo zgornjega dela telesa prehaja v stoječ položaj.
Tu prvič opazimo zanimiv svetlobni efekt, vizualna podoba je delo Vadima Friškina, ki je pomemben element gibanja, saj ga dopolnjuje in vpeljuje raznolikost v sicer nekoliko monotono dogajanje. Senca Bučarjeve je dvojna, njena prava na steni in vnaprej posneta druga na tleh, katere gibanje se ne sklada z gibanjem plesalke. Njen glavni gib je zgolj valovanje z rokami in nihanje sem in tja odkoder leže na tla, še vedno premikajoč levo in desno, medtem ko glasba preide v hitrejše elektronske ritme, luč pa jo zdaj obkroža v koncentričnih krogih.
Leži na tleh, da gledalec vidi samo njen pritrdilni rekvizit in njene roke, ki se premikajo sem in tja, kar stalno stopnjuje z dodajanjem proste noge, da se navsezadnje giblje celo telo, ko nenadoma glasba zamre in za trenutek slišimo zgolj dihanje.
Zdaj nastopi besedilo in slike palm na zaslonu, potem se pozornost zopet preusmeri na nastopajočo. Glasba je zdaj še hitrejša kot prej, gibanje temu skladno, premika se z vsakim delom neujetega telesa, z nogo zamahuje v vse smeri. Skozi celotno predstavo njenega obraza skorajda ne vidimo, saj je obrnjena stran od občinstva ali pa ga zakriva z lasmi. Luč zdaj ponazarja kvadrat okoli nje, ki se oži in širi, ona pa ležeča na hrbtu kroži znotraj kvadrata, gibanje je podprto z ritmičnim dvigovanjem bokov. Glasba se umirja, tako tudi plesalka, ki zavzame začetno pozicijo, nato pa se dvigne, da lahko opazuje palme, ki vedno hitreje drsijo od desne proti levi, dokler na projekciji ne ostane samo še njena senca, kar jo spet napelje k gibanju. S prosto nogo riše po tleh krog in z nasprotno roko po zraku, njena senca kroži okoli nje, plesalka se umirja, spet leže na tla in ko glasba potihne slišimo samo njeno globoko dihanje in polaganje njenih rok na tla, s čimer bi lahko dosegla zanimiv ritmični učinek, a ga gledalec ne dočaka. Njena senca se pomnoži v pet senc, ki se zvezdasto razširjajo iz središča, ki je plesalka sama, nekaj časa tako vztraja v lastovki in vsakršnih priklonih z iztegnjeno nogo v zrak. Glasba se vrne v ritem iz začetka predstave, na projekciji zagledamo sončni zahod med palmami, medtem ko nam igra pesem s pomenljivim besedilom Where do you come from, where do you go.
Ideja, povezana s palmami, ni zgolj v možnosti/nemožnosti dejanja, temveč se povezuje tudi s sanjami in resničnostjo, je presek med njima in možnostmi, ki nam jih ponujata oba predstavljena svetova, ob tem pa nikoli ne moremo zatrdno reči kateri od svetov je tisti pravi, saj oba kreiramo in interpretiramo s svojo zavestjo. Dvojnost bi lahko opazili v samem stopnjevanju gibanja, ki se izmenjuje z mirovanjem ob projekciji. Nadalje jo prav gotovo lahko zaznamo v razmerju med gibanjem plesalke, ki se dogaja tu in zdaj ter njeno vnaprej posneto senco, ki se je že dogodila. To razlikovanje kaže prav na tisto tanko mejo med zaznavanim in zaznavajočim ter njunimi plastmi. Poleg tega izpostavlja tudi vlogo gledalca, ko pripoveduje o telesu – palmi, ki nima vloge subjekta, ker nima jezika in je na milost in nemilost prepuščen pogledu, ki mu določa identiteto. To pa je lahko eden od procesov, ki se dogajajo med opazovanjem plesne predstave Bila bi palma.
Povezave: