Špela Sodja, SiGledal, 15. 5. 2010

Plesalec pleše poezijo, pesnik piše ples

KRITIKA.- Drugi festival Ukrep, ki ga organizira Plesni teater Ljubljana v sodelovanju z Masko, z namenom vzgajanja dramaturgov na področju plesa in uveljavljanja novih metod v ustvarjalni proces, se je pričel s plesno predstavo Komad za Matjaža Hanžka.

Nina Jan, Maja Kalafatić, Jelena Milovanović / foto Urška Boljkovac

Komad za Matjaža Hanžka

Premiera: 4. 6. 2009

Ogled predstave: 13. 5. 2010

Koncept in režija: Samo Gosarič
Ustvarjalke in izvajalke: Nina Jan, Maja Kalafatić, Jelena Milovanović

Dramaturško svetovanje: Bojana Kunst
Svetovalec za gib: Milan Tomašik
Svetovalka za govor: Ana Duša
Mentorica prvenca: Sinja Ožbolt

Oblikovanje luči: Luka Curk
Kostumi: Dominika Zver
Foto: Urška Boljakovac
Producentka: Živa Brecelj
Produkcija: Plesni teater Ljubljana
Koprodukcija: Maska Ljubljana (v okviru programa Dramaturgija plesa) 

 

Komad za Matjaža Hanžka je doživel premiero junija 2009, a smo ga zaradi sovpadanja z idejo Ukrepa2010 o prevpraševanju vloge dramaturga in njegovega dela, lahko videli tudi na otvoritvi festivala, ki je uradno stekel v četrtek, 13. 5. 2010.

Nekaj manj kot uro trajajoča predstava v režiji Samota Gosariča, izvedbi Nine Jan, Maje Kalafatić in Jelene Milovanović, nam postreže z zanimivo interpretacijo pesniške zbirke Iščemo pesmi, kje so? Matjaža Hanžka iz leta 1971. V predstavi je ponazorjen proces ustvarjanja, ki prevzema pesniške prakse.

Za začetek je nekonvencionalna že postavitev prostora. Gledalci tako sedijo na obeh straneh odra, ob strani pa spremljajo tablo z načrtom dogajanja. Plesalke se obračajo od ene strani dvorane k drugi, kar ob nenehnem ponavljanju giba in obenem fraz, plesalkam priskrbi še eno variacijo giba, gledalcu pa spremembo zornega kota.

Predstava se začenja s pesmijo Vojina Kovača – Chubbya, sicer člana skupine OHO, ki Matjaža, poleg Prešerna, Balantiča, Kermaunerja in samega sebe, imenuje za četrtega pesnika, ki „fajn piše“. Med recitacijo te pesmi plesalke, oblečene v belo, na tablo strukturalne ravnine naključno postavljajo točke plesa, ki jih spremlja določena pesem. Ples je igra telesa kot je Hanžkova poezija stroga igra besed.

Odločitev za takšno strukturo plesa najdemo v Hanžkovem odgovoru Piberniku v knjigi Med modernizmom in avantgardo: „Zakaj so [pesmi] v takem vrstnem redu? /.../ Drugega odgovora ni, kot ta, da je to igra naključja. To pa je oče in mati poezije hkrati!“

Glasbe ni, plesalke namreč ritem ustvarjajo z izgovarjanjem besed, včasih zlogov in posameznih črk, s ponavljanjem in poudarjanjem. V nekem delu predstave tako ena izmed plesalk recitira pesem, medtem ko ostali dve izvajata svojo koreografijo v skladu s hitrostjo govorjenja.

Izgovor besede ne narekuje samo ritma, temveč tudi gib. Beseda je gib, ki se ponavlja na različne načine in v različnem vrstnem redu. Torej povsem sledi Hanžkovi poetiki iz začetka sedemdesetih, ko se s svojo konkretno poezijo igra z vrstnim redom in besedami, ki temeljijo na istem zlogu.

Recital vključuje tudi citate Hanžkovih odgovorov na vprašanja o svoji poeziji in postopku ustvarjanja, od njega te postopke prevzema in na ta način vpelje gledalca v svoj ustvarjalni proces, ki navadno ostaja skrit. To nam kaže tudi s t. i. dramaturško črto, zaznamovanjem premorov in označevanjem že odplesanih točk na tabli. Na ta način gledalcu predstavi časovni element plesa, ki ga ne spremlja več zgolj skozi spremembe giba v prostoru, temveč ga ozavesti in verjetneje lažje razume.

Plesalka gledalcu med plesom razloži na čem temelji njena koreografija. Gre za ponavljanje niza gibov v različnih variantah, pravzaprav na štiri različne načine in prek tega iskanje novih oblik telesa, ki s poezijo dobivajo neko vsebino, ki jim jo pripiše gledalec.

V energični, radoživi in sproščeni predstavi pride do nekaj komičnih situacij, ki jih ustvarja predvsem ponavljanje Hanžkovega brezsmiselnega ludizma. Igra, ki se dogaja samo zaradi igre, ki pa že s tem kaže tudi na tisto drugo, resnejšo in globljo, morda celo nevarnejšo igro, ki pomeni iskanje novih poti mimo znanih in ustaljenih umetniških praks.

 

 
 
- Samo Gosarič na Repu
- Nina Jan na Repu
- Maja Kalafatić na Repu
- Jelena Milovanović na Repu

Ukrep

Zala Dobovšek, SiGledal, 16. 4. 2010
Demistifikacija zmajev
Špela Sodja, SiGledal, 17. 5. 2010
Brez vas ni nas
Nika Jurov, SiGledal, 5. 6. 2010
Metafikcijska Medeja
Špela Sodja, SiGledal, 23. 6. 2010
It's a men's world!*
Špela Sodja, SiGledal, 6. 5. 2010
Urbanobalet: Iz Neverland inga v Območje udobja
Špela Sodja, SiGledal, 6. 6. 2010
"Drobtinica laži leži na mizi."