Komad za Matjaža Hanžka
Premiera: 4. 6. 2009
Ogled predstave: 13. 5. 2010
Koncept in režija: Samo Gosarič
Ustvarjalke in izvajalke: Nina Jan, Maja Kalafatić, Jelena Milovanović
Dramaturško svetovanje: Bojana Kunst
Svetovalec za gib: Milan Tomašik
Svetovalka za govor: Ana Duša
Mentorica prvenca: Sinja Ožbolt
Oblikovanje luči: Luka Curk
Kostumi: Dominika Zver
Foto: Urška Boljakovac
Producentka: Živa Brecelj
Produkcija: Plesni teater Ljubljana
Koprodukcija: Maska Ljubljana (v okviru programa Dramaturgija plesa)
Komad za Matjaža Hanžka je doživel premiero junija 2009, a smo ga zaradi sovpadanja z idejo Ukrepa2010 o prevpraševanju vloge dramaturga in njegovega dela, lahko videli tudi na otvoritvi festivala, ki je uradno stekel v četrtek, 13. 5. 2010.
Nekaj manj kot uro trajajoča predstava v režiji Samota Gosariča, izvedbi Nine Jan, Maje Kalafatić in Jelene Milovanović, nam postreže z zanimivo interpretacijo pesniške zbirke Iščemo pesmi, kje so? Matjaža Hanžka iz leta 1971. V predstavi je ponazorjen proces ustvarjanja, ki prevzema pesniške prakse.
Za začetek je nekonvencionalna že postavitev prostora. Gledalci tako sedijo na obeh straneh odra, ob strani pa spremljajo tablo z načrtom dogajanja. Plesalke se obračajo od ene strani dvorane k drugi, kar ob nenehnem ponavljanju giba in obenem fraz, plesalkam priskrbi še eno variacijo giba, gledalcu pa spremembo zornega kota.
Predstava se začenja s pesmijo Vojina Kovača – Chubbya, sicer člana skupine OHO, ki Matjaža, poleg Prešerna, Balantiča, Kermaunerja in samega sebe, imenuje za četrtega pesnika, ki „fajn piše“. Med recitacijo te pesmi plesalke, oblečene v belo, na tablo strukturalne ravnine naključno postavljajo točke plesa, ki jih spremlja določena pesem. Ples je igra telesa kot je Hanžkova poezija stroga igra besed.
Odločitev za takšno strukturo plesa najdemo v Hanžkovem odgovoru Piberniku v knjigi Med modernizmom in avantgardo: „Zakaj so [pesmi] v takem vrstnem redu? /.../ Drugega odgovora ni, kot ta, da je to igra naključja. To pa je oče in mati poezije hkrati!“
Glasbe ni, plesalke namreč ritem ustvarjajo z izgovarjanjem besed, včasih zlogov in posameznih črk, s ponavljanjem in poudarjanjem. V nekem delu predstave tako ena izmed plesalk recitira pesem, medtem ko ostali dve izvajata svojo koreografijo v skladu s hitrostjo govorjenja.
Izgovor besede ne narekuje samo ritma, temveč tudi gib. Beseda je gib, ki se ponavlja na različne načine in v različnem vrstnem redu. Torej povsem sledi Hanžkovi poetiki iz začetka sedemdesetih, ko se s svojo konkretno poezijo igra z vrstnim redom in besedami, ki temeljijo na istem zlogu.
Recital vključuje tudi citate Hanžkovih odgovorov na vprašanja o svoji poeziji in postopku ustvarjanja, od njega te postopke prevzema in na ta način vpelje gledalca v svoj ustvarjalni proces, ki navadno ostaja skrit. To nam kaže tudi s t. i. dramaturško črto, zaznamovanjem premorov in označevanjem že odplesanih točk na tabli. Na ta način gledalcu predstavi časovni element plesa, ki ga ne spremlja več zgolj skozi spremembe giba v prostoru, temveč ga ozavesti in verjetneje lažje razume.
Plesalka gledalcu med plesom razloži na čem temelji njena koreografija. Gre za ponavljanje niza gibov v različnih variantah, pravzaprav na štiri različne načine in prek tega iskanje novih oblik telesa, ki s poezijo dobivajo neko vsebino, ki jim jo pripiše gledalec.
V energični, radoživi in sproščeni predstavi pride do nekaj komičnih situacij, ki jih ustvarja predvsem ponavljanje Hanžkovega brezsmiselnega ludizma. Igra, ki se dogaja samo zaradi igre, ki pa že s tem kaže tudi na tisto drugo, resnejšo in globljo, morda celo nevarnejšo igro, ki pomeni iskanje novih poti mimo znanih in ustaljenih umetniških praks.