1.    Mojster in Margareta ni moj priljubljeni roman, če je sploh možno legitimno vzpostaviti tako intimni odnos in tako banalno tezo, ki vključuje samo roman in mene in nič drugega.

2.    Oznaka književne mojstrovine, ki jo ima ta roman, se kaže v zmožnosti, da se vsa vsebina lahko strne v en stavek, ne da bi se s tem izgubila pripovedna napetost romana. Ta stavek se glasi: Neke pomladi Moskvo obišče Satan. In to povsem zadostuje za začetek drame.

3.    Zgodbo, ki jo je možno strniti v en stavek, vendarle oblikujeta kompleksna struktura in še kompleksnejša vsebina romana. Njegova osnovna formalna odlika je postopek romana-v-romanu, iz katerega izhajata tudi dve pripovedni liniji – prva se dogaja v Moskvi, druga pa je usmerjena proti Jeruzalemu. Bulgakov piše roman o Mojstru, ki piše roman o Ješui, o katerem piše tudi Levi Matej.

4.    Roman se posveča torej pisanju. Začenja in končuje se s pisanjem, pri čemer je pisanje na vseh ravneh romana označeno kot postopek, ki vsem pripovednikom prinaša posledice. Pisanje, ki je močnejše od samega pisatelja. Bulgakov tako od primera Levija Mateja pa vse do lastnega primera razmišlja o zgodovini pisanja kot o nečem, kar je arbitrarno, pravzaprav usodno ter v tesni povezavi s časom, z zgodovino, ideologijo in s svobodo. O pisanju kot o shizofrenem odnosu realnega, fikcije in mita.

5.    Kje se pri Bulgakovu začenja prepletati realno, kje se začenja fikcija in kje mit?

6.    Problem dramske adaptacije je vedno v poskusu, da se popolnoma odpravi pripovedno, a se pri tem ohrani tista kvaliteta, ki jo roman črpa prav iz pripovednega. Glede na obseg romana in njegovo kompleksnost se je redukcija vsiljevala kot prevladujoč postopek. Da pa redukcija fabule, dogajanja in likov ne bi škodila pripovedi, sem se namesto odrskega pripovedovanja osredotočil na dramski paralelizem kot osnovni dramaturški princip. Dve zgodbi se vsebinsko približujeta in oddaljujeta druga od druge, pri tem pa nepretrgoma spletata mrežo fiktivnega in mitskega.

7.    Formalna in vsebinska značilnost romana je njegova konstrukcija, zasnovana na dualizmih oziroma na tematskih in motivnih parih ter njihovih odnosih. Začenši s samim postopkom romana-v-romanu, preko dveh zgodb, Mojstra in Margarete kot simbolnih nosilcev zgodbe, dualizma dobrega in zla, razmerja med realnim in irealnim, in naposled z resnico in lažjo, večnim življenjem in smrtjo, fikcijo in mitom. Omenjeni niz bi lahko nadaljevali do neskončnosti. Prav ta ambivalenca skrajnih pojmov, ta z avtorjevo ostro satiro začinjeni dualizem oblikuje brezčasno stanje kaosa, v katerem je možno prepoznati katero koli časovno obdobje. Tudi današnje.

8.    Za potrebe dramatizacije sem se odločil narediti korak naprej od romana proti resnični osebi – Bulgakovu samem – in razširiti temo k njenemu izvoru, tj. k avtorju, ker Bulgakov piše roman o sebi, četudi poskuša to ves ta čas skriti z jezikom, s temo, pripovednim postopkom. Poskuša se skriti v literaturi, toda resničnost se vseeno prebije skozi. Kot madež od črnila. Ta realnost, zasnovana na dejstvih Bulgakovove biografije, je tretji tematski plan, dodan formalnemu dualizmu samega romana. Roman Mojster in Margareta je tako rekoč nemogoče zadržati znotraj okvirov fikcije in mita. Če je že mogoče, potem je treba v zgodbo vključiti tistega, iz čigar izkušnje je zgodba tudi nastala, torej gospoda Bulgakova.

9.    Ves čas je treba misliti na to, da vsaka dekonstrukcija, vsako prepisovanje in vsaka oblika mediacije – v tem primeru adaptacije – definira nove vsebine. Drama ni samo roman, saj se poleg romana ukvarja tudi s petdesetimi leti, ki so minila od njegovega nastanka do te adaptacije. Smisel adaptacije je v tem, da se ne ukvarja samo z romanom in Bulgakovom, ampak tudi z današnjim časom. Da se ukvarja tudi z nami.

10.    V tridesetih letih dvajsetega stoletja so začeli Bulgakova politično preganjati. Od tedaj pa vse do konca njegovega življenja, marca leta 1940, ni bilo objavljeno ničesar, kar je napisal. Kljub zavzemanju takrat vplivnega Maksima Gorkega je Bulgakov postal neviden. V tistem času in okoliščinah se je posvetil romanu, ki ga je zasnoval že leta 1928 z novelo Poncij Pilat. Ta novela bo v prvi redakciji postavljena na začetek romana, kot posebno poglavje z naslovom Evangelij po Wolandu ali Evangelij po hudiču, ki ga bo pozneje razdelil v štiri poglavja. Sledilo bo še sedem redakcij. Prva delovna naslova romana bosta Konzultant s kopitom in Profesor črne magije.

11.    Zaradi neprekinjene in škodoželjne gonje Bulgakov v napadu besa zažge dele rokopisa, ki je do takrat še bil o hudiču, brez Mojstra in Margarete. Šele leta 1932 se ponovno vrne k romanu, da bi ga dve leti kasneje v grobem dokončal. Četrta redakcija sledi leta 1936. Peto redakcijo končuje leta 1937, delo pa naslovi Princ teme. Končni naslov Mojster in Margareta si Bulgakov izmisli šele leta 1938, ko konča osmo, zadnjo redakcijo romana. Celo leto vnaša popravke v rokopis in narekuje roman svoji tajnici. Istočasno se ukvarja z dramatizacijo Gogoljevih Mrtvih duš in Cervantesovega Don Kihota. Poleti 1939 doživi zadnje ponižanje, ko mu zavrnejo naročeni tekst o Stalinovem življenju z naslovom Batum. Konec istega leta že skoraj slep Bulgakov narekuje zadnje popravke in še pred svojo smrtjo konča roman. Časopisi ZSSR niso objavili niti besede o njegovi smrti. Pozneje je bilo objavljenih le nekaj nekrologov.

12.    Priznavanje in afirmacija Bulgakova se začneta nekaj let po Stalinovi smrti leta 1953 in po 20. kongresu KPSZ leta 1956, na katerem je Hruščov v svojem govoru napadel Stalinov kult osebnosti.

13.    Prvi del romana je bil objavljen konec leta 1966, drugi v začetku leta 1967 v časopisu Moskva. Celo takrat so bili posamezni deli rokopisa izpuščeni, roman pa je bil v celoti objavljen v ruskem jeziku leta 1958 v Bernu. V Sovjetski zvezi se je celotna verzija romana pojavila šele leta 1973.

14.    Ali zgodovina tega romana in njegove številne različice ne nakazujejo večne odprtosti in nepopolnosti tega dela? Mogoče je odrska priredba samo eden izmed poskusov simboličnega dokončevanja na formalni in povzemanja ideje na vsebinski ravni. Z zavedanjem, da je takšno strukturo pravzaprav nemogoče dokončati ali povzeti, nimam druge razlage, zakaj bi se nekdo odločil delati adaptacijo, razen same zamisli o poskusu dokončanja. Vendar kako s tako efemernim medijem, kot je gledališče, dokončati zgodbo o nekom ali nečem, ki je večno prisotno? O zlu.

15.    Ker poznam najmanj deset novejših priredb romana Mihaila Bulgakova, začenjam sumiti, da v romanu obstaja nekaj, kar nenehno evocira nove prepise, predelave, razstavljanje, sestavljanje, krajšanje, dopolnitve, dekonstrukcije. Najbrž je v tej politični satiri skrita neka tema, najbrž se pod površino vseh vidnih tem nahaja še nekaj razen zla, o katerem je treba neprestano govoriti.

16.    Pri Mojstru in Margareti kontekst romana izstopa iz svojih okvirov. Njegova palimpsestna zgodovina se odpira kot peščena knjiga, ki ima neskončno število strani, vsaka na novo odprta stran pa neprenehoma ponuja če že ne nove vsebine pa novo branje vsebine. Vse bolj sem prepričan, da je roman dobro strukturirana literarna uganka, za katero je najprej treba najti enačbo za čas, ki bi bila v borgesovskem smislu zastavljena nekako tako: »Če je vesolje neskončno, se nahajamo na kateri koli točki vesolja. Če je čas neskončen, potem se nahajamo na kateri koli točki časa.« Če takšna enačba sploh ima rešitev. Morda je nima, vendar Bulgakovu omogoča, da brez velikih strukturnih problemov združuje dve prostorsko in časovno oddaljeni pripovedni liniji – prvo, ki se dogaja v tridesetih letih prvega stoletja, in drugo, ki se dogaja v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Arbitrarnost časa mu prav tako omogoča simbolični paralelizem likov v trikotniku realno–fikcija–mit, pri čemer realno predstavlja Bulgakov, fikcijo Mojster, mit pa Ješua. Če se nahajamo na kateri koli časovni točki, je prav tako možno vse tisto, kar se v romanu dogaja.

17.    Poleg zla sta še dva brezčasna motiva, s katerima Bulgakov združuje pripovedi. Ljubezen in morala.

18.    V letih 1929 in 1930 napiše Bulgakov dve pismi. Prvo pošlje Stalinu, drugo članom vlade ZSSR. Obtožen zaradi antisovjetizma je že dlje časa izpostavljen sistemskemu uničevanju, zato v pismih prosi za zaposlitev ali za dovoljenje, da sme skupaj s soprogo Ljubovo Jevgenijevno oditi v tujino. Niti Stalin niti člani vlade na pismi ne odgovorijo. Bulgakova pustijo brez odgovora vse do 18. aprila 1930, ko ga med popoldanskim počitkom po kosilu prebudi Stalinov telefonski klic. Po tem telefonskem pogovoru dobi Bulgakov delo v gledališču MHAT, ki ga še dodatno izčrpa in utrudi. Leta 1931 pošlje še dve pismi, v katerih ponovi prošnjo zase in svojo soprogo – odhod v tujino. Prošnji sta ponovno zavrnjeni. Neprekinjena in nevidna igra mačke in miši traja vse do njegove smrti.

19.    Četudi bi bilo možno potegniti vzporednice med položaji in funkcijami Bulgakova–Mojstra–Ješue, soproge Ljubove Jevgenijevne in lika Margarete ter med Bezdomnim in Levijem Matejem, bi bilo izenačevanje Stalina in Wolanda kot utelešenja zla preveč enostavno. Tisto, po čemer se razlikujejo, se lahko zdi povsem banalno; denimo utrujenost, zaradi katere se Woland ves čas pritožuje. Woland, ki v sebi nosi ultimativno pozicijo moči – da večno povzroča zlo kot nekaj dobrega in dobro kot nekaj zlega, in ni utrujen zaradi povzročanja dobrega ali zlega, ampak zaradi večnosti same. Njegova večnost je njegovo prekletstvo. Te ravni metafizične tesnobe Stalin ne bo izkusil s tem, ker je smrten. Ker se tega zaveda, ne čuti utrujenosti niti zaradi moči niti zaradi povzročanja zla.

20.    S katerim likom v romanu lahko potemtakem primerjamo Stalina? Z likom Pilata, ki ga Bulgakov ustvari kot tesnobno bitje, ki se zaveda, da ničesar, niti on sam, ne more zaustaviti mita o Ješui, ki se pred njim začenja odvijati v prihodnost. Pilatova karakterna večdimenzionalnost v času in prostoru presega banalni značaj zla, ki mu ga pripisujejo evangeliji. Pilat je – čeprav strahopetec – nosilec avtorjeve idealizirane podobe diktatorja; on je mogočnik s tisto dimenzijo etičnosti, ki bi Bulgakova privedla do usmiljenja, če bi ga bil zmožen tudi Stalin. Etična zasnova romana temelji torej na razmerju med dobrim in zlim, pri čemer oblast vedno predstavlja zlo, ne glede na to, ali se zgodba dogaja v Jeruzalemu prvega stoletja ali v Moskvi tridesetih let.

21.    Bulgakov v zgodbi o Satanu začenja dialog s Svetim pismom, ko skozi odnos med Pilatom in Ješuo izpisuje apokrifno verzijo krščanskega mita. V jeruzalemskih prizorih se zdi vse znano, razen detajlov, ki šele z znamenji razkrivajo svoje biblijske različice. Bulgakov ne piše toliko o Kristusovih naukih in preroških motivih, ampak se osredotoča na politično delovanje judovskih poglavarjev, piše o pohlepu za denarjem in o policijskih metodah oblasti. Življenje Ješue han-Nasrija je pravzaprav le verzija Jezusovega življenja, v katerem ni prihoda v Jeruzalem na oslu, v katerem ni dvanajstih privržencev, v katerem ni čudežev, ne zadnje večerje, niti Judovega izdajalskega poljuba. Vendar pa je Pilat s svojimi dvomi, ki ga pod pritiskom sinedrija obsodi. In je križan kot Jezus, kot smrtnik, ki ga bo mit naredil nesmrtnega.

22.    Bulgakov v pisanju o svetopisemski temi križanja preučuje arbitrarnost evangelija in njegovih zgodovinskih dejstev. Zgodbo o Jezusu, ki jo uporabi v svojem romanu, očisti vseh svetopisemskih čudežev, zaradi katerih je ta zgodba postala mit, in jo zapiše kot parabolo.

23.    Parabola je kratka, jedrnata zgodba v prozi ali verzih, ki prinaša moralno ali versko sporočilo.

24.    Sklicevanje na Sveto pismo in njegovo paraboliziranje je najkonkretnejši avtorski literarni postopek v romanu, ki na ideološki in književno-umetniški ravni kaže, kako se z zgodovinsko odločitvijo konstruira mit in kako se ta istočasno z (de)literatizacijo dekonstruira.

25.    Milivoj Solar v svoji Teoriji proze pravi, da »roman ohranja dediščino mita /…/, ker zaobjema totalnost nekega sveta, to pa je načelo mitskega oblikovanja sveta«. V tem primeru pomenita ta roman in ta odrska adaptacija romana razkroj te totalitete in poskus demitologizacije ali remitologizacije oziroma vzpostavljanja novih odnosov med vsebino, postopkom in pomenom. Kajti zgodba se vedno prilagaja času, čas pa se vedno prilagaja zgodbi.

26.    Bulgakov opisuje Moskvo tridesetih let kot prizorišče kaosa in sprevrženih vrednot, ki potrebuje parabolo. Moskovčani, žrtve političnega režima, navajeni na nadrealnost malignega vsakdana, v katerem izginjajo ljudje, so idealni za zlo, ki ga uteleša Woland s svojim spremstvom. Zlo se materializira sredi Moskve, v središču ideologije zla, da bi s svojo nonšalantno pojavo meščanom pokazalo, v kaj so se spremenili, da bi jih za trenutek kaznovalo za njihov pohlep, da jih opozori, da bo brez morale svet razpadel. Omenjena etična kategorija se vzpostavlja kot tematska vertikala romana – ne glede na to, ali gre za Jeruzalem ali Moskvo – in je vpisana v postopke likov, v njihove dvome in odločitve.

27.    Politično in socialno kategorijo, ki jo oblikuje roman s svojo vsebino, odnosi med liki in njihovimi postopki ter z opisom sveta, v katerem se vse to dogaja, je možno opisati tudi s pojmom izredno stanje. Italijanski filozof Giorgio Agamben v svoji istoimenski knjigi analizira pojem izredno stanje in ga definira kot stanje, v katerem pravni in politični sistemi izgubljajo svoje osnovne funkcije, stanje, ki se lahko razlaga kot suspenzija pravnega reda, kot odnos, v katerem ima vlada več pooblastil, posameznik pa manj pravic, kot oblika ustavne diktature, kot radikalno brisanje pravnega statusa posameznika; tako stanje ustvari entiteto, ki je pravno ni mogoče poimenovati ali kamor koli umestiti; gre za sistem, v katerem se izgublja distinkcija ustavnih oblik.

28.    Ta dramska adaptacija romana Mihaila Bulgakova je usmerjena k poskusom definiranja različnih problemov sodobnosti ter k odkrivanju spremembe političnega, ekonomskega in biološkega stanja sveta, v katerem se prostor za svobodo identitete vsakega posameznika sočasno pomnožuje z virtualnostjo in omejuje z nadzorom. Človek novega časa vse prehitro odneha in obupa, kot Mojstra ga obremenjujejo mitologija preteklosti, ignoriranje sedanjosti in strah pred prihodnostjo.

29.    Dramaturško branje predloge Bulgakova se je pod kopico številnih citatov iz literarne dediščine klasikov, od Cervantesa in Goetheja do Gogolja ter Ilfa in Petrova, izkazalo če že ne kot priljubljeni pa vsaj kot izjemni material za vzpostavitev odrskega diskurza pri opisu sveta na njegovi poti k propadu.

30.    Najljubšega prizora v romanu nisem uvrstil v priredbo, čeprav mislim, da je zelo pomemben za politični kontekst časa, prostora in družbe. Prizor, ki ga nisem uvrstil v priredbo, se nahaja v 28. poglavju. Dogaja se v trgovini z uvoženim blagom, okrajšano imenovani TROGSIN, v kateri je možno kupovati samo s tujo valuto. Torej, v trgovino, v katero večina Moskovčanov ne more vstopiti, vstopita Azazello in Behemot in se do sitega najesta ter povzročita pravi kaos: nonšalantno pojesta več mandarin z olupkom vred, zmedeta prodajalke, porušita Eifflov stolp iz čokolade, pogoltneta nekaj morskih slanikov, nato pa zažgeta trgovino in odideta. Opisani prizor potrjuje avtorjevo mojstrstvo, da znotraj istega prizora izrazi režimsko kritiko kapitalizma, obenem pa skrajno previdno vrže rokavico v obraz samemu režimu, ki pod ščitom socializma in enakosti omogoča prav takšno vrsto ekonomske segregacije. Umetniška potenca tega prizora je v moči avtorja, ki najde prostor in način za kritiko časa, v katerem živi, in z opisano destrukcijo preroško napove razpad nekega sistema vrednot in pojav virusa neoliberalizma.

Literatura:

• Mihail Bulgakov, Majstor i Margarita, prevedla Vida Flaker, Liber, Zagreb 1980.
• Aleksandar Flaker, Bulgakovljev Majstor i Margarita, pogovor. V: Mihail Bulgakov, Majstor i Margarita, Liber, Zagreb 1980.
• Mihail Afanasjevič Bulgakov, Majstor i Margarita, po prevodu Vide Flaker dramatizirala Sanja Ivić, Gradsko kazalište Gavella, Zagreb 2006.
• Pisma Staljinu, iz ruščine prevedel Kristian Lewis. V: Mihail Afanasjevič Bulgakov, Majstor i Margarita, Gradsko dramsko kazalište Gavella, Zagreb 2006.
• Sanja Ivić, Jesetre drugorazredne svežine, Hrvatski Centar ITI-UNESCO, Zagreb 2004.
• Giorgio Agamben, Izvanredno stanje, Deltakont, Zagreb 2008.
• Milivoj Solar, Teorija proze, Sveučilišna naklada Liber, Zagreb 1989.
• Mihail Bulgakov, Mojster in Margareta, prevedel Janez Gradišnik, Mladinska knjiga, Ljubljana 2003.

Iz hrvaščine prevedel Janez Bostič

Iz gledališkega lista uprizoritve