Tone Stojko (1947) je nedvomno eden najpomembnejših slovenskih (in nekoč tudi jugoslovanskih) fotografov zadnjega pol stoletja (zadnje tretjine 20. stoletja in prvih dveh desetletij 21. stoletja). Med drugimi se lahko pohvali s portreti Alfreda Hitchcocka, Johna Lennona in Joko Ono, koncertnim posnetkom Tine Turner, od leta 1996 portretira vse prejemnike Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada (med slednje sodi tudi sam).
Stojko se ob reportažni, dokumentarni in portretni fotografiji vseskozi izjemno predano posveča tudi gledališču. Njegov gledališki opus obsega več kot 310.000 fotografij, ki nikakor nimajo zgolj dokumentarnega značaja – (četudi so izjemno pomembne za pričevanje o slovenski gledališki produkciji, tako institucionalni kot zunaj institucionalni, klasični in eksperimentalni, dramskim, plesnim, občasno tudi opernim odrom) – , temveč jih zaznamuje avtorsko prepoznavni, umetniški pristop.
Leta 2002 je izdal dvojezično monografijo Gledališka fotografija/Theatre Photography. Knjiga je sicer izšla v samozaložbi (Prodok d.o.o.), a je izdajo omogočil tudi Slovenski gledališki muzej (predhodnik Slovenskega gledališkega inštituta). Obsegala je fotografov opus od leta 1969 do 2002 in zato imela podnaslov Od Pupilije do Julije / From Pupilija to Juliet.
Knjiga Gledališka fotografija 1.1. & 1.2 / Theatre Photography 1.1. & 1.2. zajema izbor Stojkovih gledaliških fotografij iz obdobja od leta 1969, ko je posnel svojo prvo gledališko fotografijo, do leta 2016; obsega dve poglavji – prvotni, tiskani izdaji knjige (ki pa je v elektronski izdaji nekoliko spremenjena) je dodan sklop fotografij, naslovljen Od Golega pianista do Psa, noči in noža / From The Naked Pianist to The Dog, the Night and the Knife. V njem prevladujejo barvne fotografije, posnete v obdobju od leta 2001 do leta 2016. Ob prispevkih Iva Svetine in Dušana Jovanovića iz leta 2002 je v knjigi objavljen še strokovni članek o fotografskem opusu Toneta Stojka, ki ga je za elektronsko knjigo napisala dr. Marija Skočir.
Tisoč in eno noč je Tone Stojko – kot Šeherezadin brat – prebil v gledališču in strmel v nepretrgan tok podob, oživljenih z znojem, krvjo in solzami igralcev, in s svojim polifemovskim očesom lovil svetlobe in sence, umetnost in življenje, gledališče in igro; da to preobilje, bogastvo brezmejno shrani v globino svojega pogleda, kjer bo na fotografski papir, umit z razredčeno kislino, vtisnil – kot stari kipar v beli deloški kamen – podobe edino resničnega življenja: življenja človekovih sanj, ki so oživele v gledališču, ki so oživile gledališče. (Prispevek Iva Svetine, 2002)
O enem sem prepričan: če dober fotograf nima česa pokazati, potem tudi predstava ni imela česa pokazati. Nemara je samo blebetala. Teater bi se moral učiti od fotografije. Ona pokaže resnico in razgali zadevo do kosti. Stojkova fotografija ne zapeljuje in ne zamegljuje, ne skriva, ne mistificira, ampak neusmiljeno razkriva. Ravna se po nasvetu, ki ga Gertruda izreče Poloniju: »Bolj stvarno, manj okrasja!« (Dušan Jovanović, 2002)
Oder kot prizorišče fotografskega kadra ga je očaral, svoboda giba in igre pa je zaznamovala snovanje njegove lastne umetniške vizije. Gledališka in umetniška fotografija sta pri Stojku neločljivo povezani predvsem zato, ker dokumentacija s čustvi nabitega dogajanja na odru, v katerem so geste zgoščene in je vzdušje dogajanja mogoče čutiti v zraku, zanj predstavlja mnogo več kot le gradivo za verodostojen zapis dogajanja – ponuja mu možnost poustvaritve umetnine, ki se skoraj neponovljivo odvija na odru, z lastnim orodjem – fotografsko ali filmsko kamero. (dr. Marija Skočir, 2024)
Slovenski gledališki inštitut je ob izdaji elektronske knjige pripravil potujočo razstavo Tone Stojko, Gledališka fotografija. Kustosinja Tea Rogelj je izmed fotografskega gradiva, objavljenega v knjigi, naredila izbor petdesetih fotografij, ki si jih bodo lahko najprej ogledali obiskovalci Festivala Borštnikovo srečanje v Mariboru, še letos pa bo na ogled tudi v Slovenskem gledališkem inštitutu v Ljubljani (odprtje 1. oktobra v dvorani SLOGI) ter v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu.
Slovenski gledališki inštitut ob odprtju razstave v SNG Maribor (7. junija 2024 ob 18:30 uri) v sodelovanju s FBS organizira še Pogovor o gledališki fotografiji. Pričel se bo ob 19. uri na Malem odru SNG Maribor. Na njem bo Breda Kolar Sluga, muzejska svetovalka v UGM, z ustvarjalcema Tonetom Stojkom in Damjanom Švarcem spregovorila o vprašanjih kot so: Kdaj gledališka fotografija preseže smoter dokumentiranja gledališke umetnosti in se osamosvoji, sama postane umetnina? Kaj nam gledališka fotografija pove o uprizoritvi in kaj o fotografu, o njegovem subjektivnem pogledu? V čem se gledališka fotografija razlikuje, od, na primer, reportažne? Kakšne zahteve, kakšen pristop zahteva od fotografa? Kaj se zgodi, ko se prepleteta dve umetnosti, ko ena upodobi drugo? Kako združiti tukajšnje in zdajšnje, enkratno in neponovljivo dogajanje predstave in večno ujetost trenutka v fotografiji?
Tone Stojko knjigo in razstavo posveča Dušanu Jovanoviću, s katerim je pričel svoje gledališko potovanje.