Slovenija se bo Praškega kvadrienala 2015 udeležila s projektoma Razširjen prostor vs. stisnjen prostor in Tiha nevihta. Trinajsta izdaja PQ bo potekala med 18. in 28. junijem 2015 v Pragi. Otvoritveni dogodek slovenske udeležbe na PQ 2015 bo v četrtek, 18. junija 2015, ob 11. uri. v Kafkovi hiši v Pragi.  

Praški kvadrienale scenskega oblikovanja in prostora (PQ) je edinstven mednarodni dogodek, ki raziskuje področje scenografije, kostumografije in gledališke arhitekture, in ponuja široko platformo za razvoj raznovrstnih praks scenskega oblikovanja. V naslavljanju umetnostnih in kuratorskih praks preči meje med arhitekturo, uprizoritvenimi in vizualnimi umetnostmi. Trinajsta izdaja PQ bo potekala med 18. in 28. junijem 2015, umetniški koncept dogodka sledi tokrat tematskim krogom Skupni prostor: Glasba – Vreme – Politika ("SharedSpace: Music – Weather – Politics"), in želi preseči razstavljanje fotografske dokumentacije predstav z vizualnimi postavitvami oziroma z instalacijami v različnih prostorih.

Šesta udeležba Slovenije na Praškem kvadrienalu, ki jo organizira Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) v sodelovanju s SNG Dramo Ljubljana, SNG Opero in baletom Ljubljana, Slovenskim stalnim gledališčem iz Trsta, Fakulteto za arhitekturo in z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, ter zavodom Muzeum Ljubljana, predstavlja velik potencial za promocijo vrhunskih avtorjev, ki delujejo v slovenskem prostoru. Nacionalna instalacija bo postavljena v Kafkovi hiši, na eminentni lokaciji v samem središču Prage (Kafkova dům, nám. Franze Kafky 3, Praga), kjer bo tudi otvoritveni dogodek v četrtek, 18. junija 2015, ob 11. uri.

Izbor je opravila Barbara Novakovič Kolenc, kuratorica slovenske udeležbe v okviru osrednje sekcije Dežele in regije. Koncept galerijske instalacije z naslovom Razširjen prostor vs. stisnjen prostor izhaja iz avtorskih prispevkov umetnikov Mete Grgurevič v sodelovanju z JAŠO (oblikovanje prostora v predstavi Tristan in Izolda; SNG Opera in balet Ljubljana, 2014) in ,  (kostumografija v predstavi Še vedno vihar; SNG Drama Ljubljana in Slovensko stalno gledališče Trst, 2013).

Na pobudo SLOGI bo Slovenija tokrat prvič sodelovala tudi v Študentski sekciji kvadrienala. Ta del projekta, instalacija Tiha nevihta je nastal v sodelovanju med študenti Fakultete za arhitekturo (FA) Ano Lokas, Nejcem Luznarjem, Danijelom Tejićem, Rokom Willenpartom, Marušo Žemlja in Anjo Rošker z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) Univerze v Ljubljani, pod mentorstvom prof. Maruše Zorec (FA), asist. Uroša Rustje (FA) in prof. mag. Žanine Mirčevske (AGRFT). Projekt študentske sekcije bo razstavljen v Lapidariju Betlehemske kapele (Betlehemski trg, Praga).


Še vedno vihar / Foto: Peter Uhan
Predstavitev na Praškem kvadrienalu scenskega oblikovanja in prostora 2015 so podprli SNG Opera in balet Ljubljana, SNG Drama Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije in Veleposlaništvo Republike Slovenije v Pragi.

Drugi Slovenci na letošnjem Praškem kvadrienalu

Skupino Son:DA (Metka Golec in Miha Horvat) je umetniška direktorica povabila k sodelovanju neodvisno od nacionalnih organizatorjev – 21. 6. bo Son:DA v okviru PQ tako vodila študentsko delavnico z naslovom Delovni naslov (Working Title) o okupiranju prostorov za umetnost in o pomenu souporabe in koloniziranja skupnih časovno-prostorskih kontekstov.

V sekciji Objects-Makers-Tribes bo predstavila svoj projekt Go Get Some Ice Cream Katarina Sočan, ki je diplomirala na umetniški šoli Central Saint Martins v Londonu.

Več o PQ 2015

Kot razlaga Sodja Lotker, umetniška direktorica Praškega kvadrienala, je letošnja izdaja tudi prostorsko zastavljena bolj zgoščeno. Preizkuša novo obliko vpetosti v mesto in se bo v času med 18. in 28. junijem odvijala v historičnem središču Prage. Na 45 lokacijah, kamor se je postavitev preselila iz razstavnih boksov na sejmišču Holešovice­, iz Narodne galerije in z razstavišča Veletržní palác, ki so bili doslej središča dogajanja z eksponati posameznih držav udeleženk, se bo predstavilo 68 držav. Ob nacionalnih predstavitvah bo organiziranih več kot 600 dogodkov: diskusij in okroglih miz, razstav in predavanj (tudi Bianca Casady, članica avstralske skupine CocoRosie, in Bernard Trontin, član švicarskih elektronikov The Young Gods), nacionalnih sprejemov, delavnice za družine in otroke, javnih vodstev, predstav na prostem.

Kot je nakazal uvodni simpozij o letošnji integrativni temi Skupni prostor: Glasba – Vreme – Politika (SharedSpace: Music – Weather – Politics), ki je potekal v začetku aprila 2014, koncept trinajste izdaje te osrednje manifestacije odrskega prostora in oblikovanja posredno tematizira in odseva tudi splošno stanje sveta. Od leta 2011 smo bili namreč priča mnogim manifestacijam, kjer so se realne potrebe ljudi spopadale s predstavami o idealni organiziranosti družbe. Gledališki element vsakič znova nastopi kot izraz formiranja identitete posameznika, ki je vselej kombinacija različnih vplivov iz okolja.

Govor o oblikovanju identitete – osebne, kolektivne – bi bilo tako mogoče razumeti kot nadrejeno temo 13. kvadrienala. Identiteta je navsezadnje preplet različnih (»političnih«) okoliščin in vplivov, ki jih ni mogoče zlahka zamejiti ali jih posplošiti. Skupni nivo vseh zgodb je prepuščenost silnicam iz okolja in te je mogoče povzeti tudi s triado »glasba – vreme – politika«, ki na razmeroma splošen način podaja temo letošnjega kvadrienala. Element gledališkega pogosto tako rekoč spontano pokaže, kako močna ostaja prepletenost izkušnje družbene realnosti z elementom fikcije in njenih možnosti.

PQ 2015 želi med drugim opozoriti na zavest o moči gledališča in imaginarnega aspekta, premisliti moč vpliva in »odgovornosti«, ki uporabljata in hkrati presegata odrsko naravo uprizorjene fikcije. Potreba po zmeraj vnovičnem premisleku gledališča kot »poslednjega prizorišča človeškega« se zdi trajna.

Od umetnikov so udeležbo na tokratni manifestaciji v Pragi že potrdila imena kot Robert Lepage, Jerzy Gurawski, Kirsten Dehlholm, Philippe Quesne, Julia Taymor, Robert Wilson, Back to Back Theatre, Stefan Kaegi (Rimini Protokoll), Sean Patten (Gob Squad), Maaike Bleeker, Dorita Hannah, John Jordan, Mark Lammert, John Collins (Elevator Repair Service) seznam pa se še spreminja, kot tudi število sodelujočih držav.

Londonski Victoria & Albert Museum že od 28. maja predstavlja multimedijsko instalacijo o festivalu v Glastonburyju, ki spregovori o prvotnih idealih festivala in njihovem razvoju – te pa je določila tudi interakcija elementov glasba – vreme – politika. Več informacij na: www.sharedspace.ch in www.pq.cz.

Slovenija na Praških kvadrienalih – kratek pregled

Leta 1995, na 8. Praškem kvadrienalu gledališke kostumografije in scenografije je bila priložnost prve, ambiciozno zastavljene predstavitve Slovenije na tem mednarodnem festivalskem dogodku odrskega oblikovanja in prostora. Slovenijo je s konceptualno zasnovo prostora zastopala scenografka in režiserka Meta Hočevar. V postavitev Slovenska scenografija: 1991–1994 je vključila širšo mešanico pristopov različnih avtorjev k odrskemu prostoru v tistem obdobju – ta način predstavitve je takrat učinkoval izrazito sveže. Komisar postavitve in avtor izbora video materialov je bil Tomaž Toporišič, avtor video materialov je bil Tone Stojko. Predstavitev je vodilo Društvo oblikovalcev Slovenije.

Leta 1999 je Barbara Stupica predstavila plejado scenografov, aktivnih v Sloveniji, vključno z inspirativnimi predstavniki generacije v nastajanju – pri čemer je izbirala iz nabora tistih, ki so pokazali interes za predstavitev s prijavo na razpis. Organizacijo predstavitve je vodila Sekcija za scenografijo in kostumografijo pri Društvu oblikovalcev Slovenije.

Ob tretji udeležbi leta 2003 je organizacijo udeležbe prevzel Slovenski gledališki muzej (predhodnik SLOGI) pod vodstvom Iva Svetine. Izbrani artefakt iz opernega oratorija Oedipus Rex Igorja Stravinskega (SNG Opera in balet Ljubljana, 1998) je zasnoval Alan Hranitelj, uveljavljen avtor z obsežnim in mednarodno odmevnim opusom. Skulpturalno zastavljena scensko kostumska kovinska struktura je vzbudila veliko pozornost, ne le zaradi zelo dobre lokacije na razstavišču, in posredno prispevala k temu, da so na kvadrienalu leta 2011 vpeljali sekcijo Ekstremnega kostuma.

Leta 2007 je kurator Tomaž Toporišič izbral za zastopstvo Meto Hočevar – projekt Igra prostorov / Play of Spaces se je navezoval na odmevno pregledno razstavo Hočevarjeve Prostori igre 1972-2005 (Mestna galerija, 2005).  Slovenski paviljon je bil zgrajen tako rekoč brez gradnje (in izjemno ekonomično), kot nekakšen tloris, prostor bivanja, ki je vključeval elemente iz predstav in scenografij Hočevarjeve.

Leta 2011 je Tomaž Toporišič izbral umetnike Dunjo Zupančič, Miho Turšiča in Emo Kugler, v sekcijo Extreme Costume pa je češka kustosinja Simona Rybakova uvrstila kostum Belinde Radulović iz predstave Potovanje v Rim Drame SNG Maribor po besedilu Vilija Ravnjaka (premiera 9. 10. 2009).

Instalacija Razširjen prostor vs. stisnjen prostor

Kuratorica Barbara Novakovič Kolenc je pri zasnovi instalacije Razširjen prostor vs. stisnjen prostor izhajala iz avtorskih prispevkov treh umetnikov, Mete Grgurevič v sodelovanju z JAŠO (scenografija v baletni predstavi Tristan in Izolda, SNG Opera in balet Ljubljana, 2014) in Ane Savić Gecan (kostumografija v gledališki predstavi Še vedno vihar, SNG Drama Ljubljana in Slovensko stalno gledališče Trst, 2013).

Iz besedila kuratorice:

V prenosu iz gledališke v razstavno pojavnost se prostor reducira na objekt.

V drami Še vedno vihar gledamo nihanja prostora in časa skozi vihar pretekle sedanjosti. Kostumografinja Ana Savić Gecan v konceptualnem zamahu stisne oblačila protagonistov v majcen kos minulega.

Oblačilo je meja med telesom in okoljem z nešteto nevidnimi plastmi: tu je reducirano na obstoj brez vmesnih praznin, razdalj in srečevanj.

Prostor odra baletne predstave Tristan in Izolda naseljuje kinetična skulptura, ki zaradi obsežnosti deluje kot vzporedno okolje. Množica repetitivnih elementov iz aluminija in plastične mreže ustvarja prosojnost, krivulje pa evocirajo mehke linije cvetnih listov z ostrimi svetlečimi robovi. Metamorfoze plešočih form in gibanj tvorijo materializirano iluzijo, ki se razpira v horizont. To sublimno okolje mestoma miruje, v naslednjem trenutku pa se silovito giblje in “ustvarja situacije, kot so vrt, pristan, grožnja, bljižina, oddaljenost, noč in dan.” (Meta Grgurevič)  Ko se kinetični objekt dokončno spusti na površino odra, ustvari členjen palimpsest vrzeli. Takrat se prostor ljubezni prestavi v polje nevidnega - onkraj.
 
Meta Grgurevič (1979, Ljubljana) je leta 2007 zaključila podiplomski študij slikarstva na likovni akademiji v Benetkah. V obdobju 2002–2005 je Grgurevič z Maro Ambrožič, Jasmino Cibic in Mery Favaretto ustanovila skupino Passaporta, in z njo delovala med Benetkami, Ljubljano, Granado in Londonom. Ob samostojnih projektih pogosto sodeluje z drugimi umetniki (Urša Vidic, JAŠA, Tine Grgurevič, Marko Požlep, Nina Vidrih, Kalu (Luka Uršič), Junzi). Z drugimi strokovnjaki (France Petač, Otto Urpelainen, Martin Podlogar) ustvarja prostore za razmislek o večsmerni prepletenosti človeškega z mehanskim, o poetični dimenziji razmerja med človekom in strojem, zvokom, videom. Živi in dela v Ljubljani.  

JAŠA (Mrevlje Pollak, 1978, Ljubljana) je leta 2014 zaključil študij slikarstva in multimedijev na likovni akademiji v Benetkah in je eden najvidnejših slovenskih sodobnih umetnikov, ki deluje tako v klasičnih umetniških praksah, kot v polju večmedijskih instalacij, konceptualnih arhitekturnih posegov v prostor, zvočnih manifestacij in performansa. Eno poglavitnejših vodil v njegovem ustvarjanju je, ob poeziji in nenehni napetosti med realnostjo in lastno opredelitvijo neoromantike, sodelovanje in povezovanje z drugimi umetniki (Kalu, Junzi, Nina Vidrih, Mark Požlep, Jirki Riekki Bowrain, Meta Grgurevič). Pred kratkim vzpostavljeni studio v New Yorku dopolnjuje dejavnost Jaševega studia v Ljubljani, to pa mu omogoča široko prisotnost na mednarodni umetniški sceni.

Ana Savić Gecan je diplomirala na Tekstilno-tehnološki fakulteti v Zagrebu, smer Dizajn tekstila. Ustvarila je več kot osemdeset kostumografij za film, gledališče, televizijo in video. Pri ustvarjanju za film sodeluje z režiserjema Lukasom Nolom in Daliborjem Matanićem. Prejela je dve zlati areni na puljskem filmskem festivalu za najboljšo kostumografijo. V gledališču redno sodeluje z režiserjem Robertom Waltlom, za svoje kreacije v njegovih predstavah je prejela več nagrad. Obsežen in pomemben opus je ustvarila z režiserjem Ivico Buljanom, opazne so tudi njene kreacije v operah, ki jih je režiral Krešimir Dolenčić. Uveljavlja se tudi kot scenografka, avtorica besedil in režiserka.

Instalacija Tiha nevihta

Kompozicija mirujočih kovinskih plošč, visečih znotraj introvertiranega kubusa dimenzij 3,5 x 3,5 m,  izzove obiskovalce, da ustvarijo z njimi zvok nevihte in glasbo kaosa, zrcaljeno in pomnoženo v iluziji množične verižne reakcije. Počutimo se nemočne spreminjati sistem, a vendar imamo možnost odločanja o svojih dejanjih in reakcijah.

Prostorska instalacija je nastala tekom študentske delavnice, ki je potekala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani v oktobru 2014 v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom in Akademijo za gledališče, radio, dilm in televizijo. Sodelovalo je 33 študentov v 12 skupinah in predstavilo 12 različnih predlogov, ki so obravnavali njihovo dojemanje iluzije, napetosti, intimnosti, spremenljivosti,... torej pojmov, ki jih odpirajo teme PQ15 – vreme, glasba in politika. Gostujoči kritiki študentske delavnice so bili priznani slovenski gledališki umetniki in pedagogi: prof. Meta Hočevar, Barbara Novakovič Kolenc, doc. mag. Žanina Mirčevska in doc. mag. Jasna Vastl. Ob zaključku intenzivnega enomesečnega delovnega procesa je bila izbrana prostorska instalacija z naslovom »Tiha nevihta«, ki je predstavljena na PQ15 od 18. do 28.6. v Pragi.

NEVIHTA OBLASTI¹

V nevihtni noči sile se sprostijo
in nič ne more delovati ubrano,
dokler so bliski – strele, ki grmijo.

Dolfe Mrak - Luč, Nevihta. (Iz prvega soneta.)

Vreme, politika in glasba so drug od drugega povsem neodvisni pojavi, a skozi medij umetnosti lahko producirajo različne metafore. Z upodobitvijo nevihte, umetnik Joseph William Turner, predoči kaotično naravo bivanja. V času, ko družbeno središče uhaja iz ravnotežja, ob pogledu na Turnerjeve slike, ne moremo mimo vprašanja oblasti, ki postaja vse bolj razpršena in nevidna v nevihti družbenih razmerij. Projekt Tiha nevihta, ki ga Turner navdihuje na estetski in na idejni ravni, sestavljajo jekleni paneli, ki jih obiskovalci poganjajo v gibanje in s tem proizvajajo nize nekontroliranih premikov, katerih akcije in reakcije se izgubljajo v zvočno vizualnem kaosu ter ustvarjajo vzdušje nevihte, v kateri se sile naravnega stapljajo s političnim. Kaotična veriga reakcij predstavlja prispodobo sodobne razpršenosti moči, ki jo poganja neprestana cirkulacija kapitala, nad katero posameznik nima kontrole, čeprav je sam izvor njegovega neprestanega toka. Instalacija obiskovalca spodbuja k aktivnosti – s tem, da ga skuša pripeljati do zavedanja, da je nujno potrebno najti način, s katerim bo možno uslišati intimno nevihto znotraj posameznika, ki bo nekoč preglasila družbeno. (Anja Rošker)


Opomba
1  Odlomek iz teksta: Rošker Anja: The Storm Of Power, 2015