Tea Rogelj, 9. 7. 2024

Izid e-knjige Tone Stojko, Gledališka fotografija/Theatre Photography 1.1. & 1.2.

Tone Stojko (1947) je nedvomno eden najpomembnejših slovenskih (in nekdaj tudi jugoslovanskih) fotografov zadnjega pol stoletja. Najširša javnost ga pozna po fotoreporterskih dosežkih, znan je tudi po fotografskih portretih (med drugimi je fotografiral Prešernove nagrajence zadnjih 28 let), v teatru pa slovi kot mojster gledališke fotografije – ni ga gledališčnika v Sloveniji, ki ne bi (vsaj) slišal za Toneta Stojka.
:
:

Dušan Jovanović, Kdo to poje Sizifa, SNG Drama Ljubljana, premiera 12. 1. 1997 / Foto: Tone Stojko; vir: SLOGI

Gledališki opus Toneta Stojka je izjemno obsežen – zajema več kot 310.000 posnetkov. Fotografiral je tako uprizoritve repertoarnih gledališč kot tudi številne produkcije zunajinstitucionalnih skupin – pogosto je slednje fotografiral zastonj ali skoraj zastonj, ker je želel, da bi ostale zabeležene, predvsem pa tudi iz ljubezni, pravzaprav strasti do gledališča v vsej njegovi raznolikosti in živopisnosti. 

Prvo samostojno razstavo gledaliških fotografij je imel leta 1983 v Gledališču Glej, kasneje je bila na ogled še v Kulturnem domu v Novi Gorici, Galeriji Ars v Ljubljani in v okviru festivala MESS v Sarajevu. Prav za razstavo gledaliških fotografij je leta 1984 prejel nagrado Prešernovega sklada. Z njo si je kupil prvo videokamero in pričel snemati uprizoritve slovenskih gledališč. Leta 1985 je gledališke fotografije razstavljal v Gorenjskem muzeju v Kranju, leta 2002 v Umagu, Ljubljani, Mariboru in v Slovenj Gradcu. Istega leta  je izšla njegova dvojezična monografija Gledališka fotografija/Theatre Photography. Založil jo je Prodok, d.o.o. (Tone Stojko je leta 1997 skupaj s sinom Simonom Stojko Falkom ustanovil gledališki dokumentacijski center Prodok teater TV), pri izdaji pa je pomagal Slovenski gledališki muzej (predhodnik današnjega Slovenskega gledališkega inštituta).

Obsegala je fotografov opus od leta 1969 do 2002 in zato imela podnaslov Od Pupilije do Julije/From Pupilija to Juliet.

Tone Stojko, Slovenski gledališki inštitut (v ikonotečni zbirki hranijo Stojkov gledališki opus) in Prodok, d.o.o., so se lani dogovorili, da izdajo digitalno nadgradnjo te monografije. Tako je nastala elektronska knjiga Gledališka fotografija 1.1. & 1.2/Theatre Photography 1.1. & 1.2., ki zajema izbor Stojkovih gledaliških fotografij iz obdobja od leta 1969, ko je posnel svojo prvo gledališko fotografijo, do leta 2016. E-monografija obsega dve poglavji – prvotni, tiskani izdaji knjige (ki pa je v elektronski izdaji nekoliko spremenjena) je dodan sklop fotografij, naslovljen Od Golega pianista do Psa, noči in noža/From The Naked Pianist to The Dog, the Night and the Knife. V njem prevladujejo barvne fotografije, posnete v obdobju od leta 2002 do leta 2016. Ob prispevkih Iva Svetine in Dušana Jovanovića iz leta 2002 je v knjigi objavljen še strokovni članek o fotografskem opusu Toneta Stojka, ki ga je za elektronsko knjigo napisala dr. Marija Skočir. Knjigo sta uredila mag. Tea Rogelj in Simon Stojko Falk.

Kot rečeno, je Tone Stojko svoje prve gledališke fotografije posnel leta 1969 – fotografiral je že takrat odmevni, danes pa kultni predstavi Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk in Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki. Obe je režiral »kulturni terorist« Dušan Jovanović, s katerim sta v kasnejših desetletjih redno sodelovala, zato ni presenetljivo, da je Tone Stojko e-knjigo Gledališka fotografija/Theatre Photography 1.1. & 1.2. in istoimensko razstavo posvetil prav temu dramatiku in režiserju.

Jovanović je Stojkovi gledališki fotografiji zapisal: »O enem sem prepričan: če dober fotograf nima česa pokazati, potem tudi predstava ni imela česa pokazati. Nemara je samo blebetala. Teater bi se moral učiti od fotografije. Ona pokaže resnico in razgali zadevo do kosti. Stojkova fotografija ne zapeljuje in ne zamegljuje, ne skriva, ne mistificira, ampak neusmiljeno razkriva. Ravna se po nasvetu, ki ga Gertruda izreče Poloniju: 'Bolj stvarno, manj okrasja!'« 

Slovenski gledališki inštitut je izdajo elektronske knjige pospremil s potujočo razstavo Tone Stojko, Gledališka fotografija. Zasnovala jo je kustosinja mag. Tea Rogelj. V okviru Festivala Borštnikovo srečanje so jo odprli 7. junija 2024 v SNG Maribor. V nekoliko spremenjeni obliki bo v letošnjem letu na ogled še v Slovenskem gledališkem inštitutu v Ljubljani (odprtje 1. oktobra v dvorani SLOGI) ter v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu.

Podatki o knjigi oz. kolofon:

Tone Stojko, Gledališka fotografija 1.1. & 1.2. / Theatre Photography 1.1. & 1.2.
Avtorji besedil: Ivo Svetina, Dušan Jovanović, dr. Marija Skočir
Dokumentirali: Mojca Kranjc, mag. Tea Rogelj
Prevajalci: Alan McConnell Duff (prispevka Iva Svetine in Dušana Jovanovića), Jaka Andrej Vojevec (prispevek dr. Marije Skočir)
Lektor za slovenščino: Andraž Polončič Ruparčič
Lektorica za angleščino: Jana Renée Wilcoxen
Oblikovalki: Mina Žabnikar, Mateja Podmenik Osole
Urednika: mag. Tea Rogelj, Simon Stojko Falk
Založnika: PRODOK, d.o.o., Ljubljana (zanj Simon Stojko Falk) in Slovenski gledališki inštitut (zanj: Gašper Troha), Ljubljana, junija 2024

E-knjigo si lahko preberete na povezavi.

Tone Stojko, SLOGI

Slovenski gledališki inštitut je bil ustanovljen 28. februarja 2014 in je pravni naslednik Slovenskega gledališkega muzeja, ustanovljenega 29. novembra 1952. Oddelki muzeja se ukvarjajo z zbiranjem, hrambo, dokumentiranjem, raziskovanjem, strokovno obdelavo in predstavljanjem raznovrstnega gradiva, ki je pomembno za zgodovino slovenskega gledališča in uprizoritvenih umetnosti v širšem smislu.

Povezava: Vse novice v rubriki Dejavnosti gledališkega inštituta


Slovenski gledališki inštitut
Mestni trg  17, 1000 Ljubljana
Elektronski naslov: slogi@slogi.si
Tel: 01 241 58 00 / Faks: 01 241 58 16

Sprašuje Tea Rogelj, 8. 5. 2010
Vroče!
Tea Rogelj, 26. 10. 2017
Evropske poti zgodovinskih gledališč