Predstavo si lahko ogledate na tej povezavi.

Uprizoritev Človek, ki je gledal svet je bila uvrščena v tekmovalni program 48. Tedna slovenske drame. Prejela je tudi dve nagradi na 52. Festivalu Borštnikovo srečanje: Žiga Divjak je prejel Borštnikovo nagrado za režijo, nagrajen pa je bil tudi igralski kolektiv.

V predstavi so nastopili Sara Dirnbek, Ivan Godnič, Anja Novak, Gregor Prah, Katarina Stegnar in Matija Vastl. Dramaturginja je bila Katarina Morano, scenografka Tina Mohorović, kostumografka Tina Pavlović, za glasbo pa je poskrbel Beno Gec.

Selektorica 48. Tedna slovenske drame Tea Rogelj je zapisala, da se ustvarjalci projekta Človek, ki je gledal svet "uprizarjanja lotevajo na videz nepristransko, že skoraj dokumentarno: pred nami nizajo prizore iz vsakdanjega življenja običajnih ljudi z različnih koncev sveta. Zgodbe 'njih', ki so oddaljeni, in 'nas', ki smo tukaj, pa vendar povezuje občutek eksistencialne nemoči in tesnobe, ki presega hamletovsko breme odgovornosti, izraženo v misli: 'Svet se maje, jaz pa rojen, da mu ravnam tečaje!' Svet je s tečajev, družbena in socialna stvarnost grobega kapitalizma in multinacionalk pa se zdita kot naravni katastrofi, ki ju lahko le opazuješ, a ju kljub lastnemu uvidu ne moreš preprečiti. Ali pač?"

"Spoprijemanje s simboliko ter realnostjo političnih in intimnih podob je senzibilno, a tudi analitično. Problematiziranje tem, kot so izprijeni sistemi svetovnih korporacij in revolucionarni protesti zoper vojne, je tvegano, v njih je vraščena bojazen po moraliziranju, vnaprejšnja nesmiselnost angažiranega opozarjanja. Vendar krožna dinamika humorja, tesnobe, krivde, histerije in ironije vzajemno s tematsko raznolikostjo na odru premetava tudi naša razpoloženja; kolikor uprizoritev misli smrtno resno, se hkrati od tega tudi zdravo distancira. Brez dvoma pušča pečat za nadaljnji razmislek in predvsem priča o dejstvu, da je Divjak ta hip tako rekoč edini, ki načelno izvaja glas tako svoje generacije kot stanja sveta." (Zala Dobovšek, Dnevnik)

 

"Uprizoritev tako deluje kot slika, ki jo vidi današnji človek, ustvarjalci so ji postavili jasne okvire, znotraj njih pa z občutkom osvetlili podobe, katerih izbira in oblika ne more biti drugače kot selektivna." (Nika Arhar, Delo)