Največji slovenski dramatski talent

Bil je velik dramski umetnik in interpret – ustvaril je prek 400 vlog, na začetku kariere je uporabljal psevdonim oz. umetniško ime Gorazd. Anton Funtek je o njem zapisal, da se je na odru pojavil kot »diletant med diletanti, še sam ne vedoč, da je s svojim prvim nastopom krenil na pot, ki ga je iz malenkostne, popolnoma neumetniške okolice vodila više in više, dokler ni naposled stal visoko nad nekdanjimi vrstniki kot prvi igravec ne samo slovenski, temveč sploh jugoslovanski.«¹

Delal je tudi kot režiser in dramaturg. Leta 1892 je na stari čitalniški oder pripeljal prvo moderno evropsko dramo, Noro Henrika Ibsena, s svojo soprogo Zofijo Zvonarjevo v naslovni vlogi, o kateri so zapisali, da »ne igra – ona živi svojo vlogo. Njeno življenje in kretanje na odru je naraven, neprisiljen pojav, in čimbolj naravno je igranje, tembolj je monumentalno in tem večja umetnost je.«²

Ignacij Borštnik. Utemeljitelj umetniškega gledališča na Slovenskem.

Večji del poklicne poti je preživel v Zagrebu, sodeloval je pri nastajanju prvih hrvaških filmov. Pisali pa so, da bi bil tudi Dunaj ponosen nanj. »Brez dvoma je Borštnik največji slovenski dramatski talent. Žal, da ga uživajo le tuji odri!«³

Leta 1919 se je v času obnove ljubljanskega gledališča vrnil v ljubljansko Dramo z željo in nalogo poskrbeti za šolanje domačih igralcev. Izdelal je podroben učni načrt triletnega šolanja gledaliških ustvarjalcev. Vzgojil je celo vrsto slovenskih igralcev, med njimi popularnega komika Antona Verovška, Avgusto Danilovo in Zofijo Zvonar. Ključno je pripomogel tudi k vzgoji gledališkega občinstva.

Več o velikem gledališkem umetniku – njegovem življenju in delu lahko preberete v spletni enciklopediji slovenskega gledališča SiGledal wiki, v sklopu Repertoar najdete tudi seznam njegovih režij in vlog v slovenskih gledališčih, vabljeni pa tudi k ogledu digitalne razstave Fenomen Borštnik.

Poleg dramskih poskusov (nekateri so dostopni v Digitalni knjižnici Slovenije) je pisal tudi eseje in poezijo. V pesmi Spustite zagrinjalo je opisal svojo igralsko pot, med drugim pravi:

»Sto src, sto duš sem dal vam v dar,
položil jih na vaš oltar –
Jaz: kralj, berač, ljudi tolmač
iz nizkih koč, gradov, palač.«⁴

Po njem se imenujejo trg v Ljubljani, ulica v Mariboru in tudi osrednji slovenski gledališki festival v Mariboru, na katerem podeljujejo najvišja slovenska gledališka priznanja in nagrade, med njimi tudi Borštnikov prstan. Ob tej priložnosti vas vabimo tudi k ogledu razstav o dosedanjih prejemnicah in prejemnikih Borštnikovega prstana.