Žanrsko gledano je predstava dokumentaristični gledališki omnibus, kakršnega poznamo iz sveta filma, je na današnji novinarski konferenci povedal direktor SMG Tibor Mihelič Syed. Film je tudi konceptualni okvir letošnje sezone SMG, kot si jo je zamislil umetniški vodja Goran Injac.
V avtorskem projektu, ki ga poleg mladega režiserja iz Novega mesta podpisujejo dramaturginja Katarina Morano ter igralci Katarina Stegnar, Anja Novak, Matija Vastl, Ivan Godnič ter Sara Dirnbek in Gregor Prah kot gosta, se po besedah direktorja gledališča prepletajo vsakdanjosti in eksistencialne težave Zahodnjakov, ki so kljub navidezno privilegiranemu družbenemu položaju enako kot ljudje na drugih koncih zemeljske oble ujeti v iste spone brezizhodnosti, ponavljanja in v neprestano hlastanje za optimizmom glede prihodnosti, ki se vedno znova izmika.
"Predstava zastavlja vprašanje o pogojih dogodka, ki bi spremenil in obrnil obstoječi družbeni red oziroma vprašanje prihodnosti v času, ko ga prevzema svojevrsten nihilizem," je povedal Mihelič Syed. V njej se, je dodal, zgodi plemenita banalnost življenja, za katerega si nikoli ne vzamemo časa.
Po režiserjevih besedah v času, za katerega se zdi, da je poln negotovosti, da se utapljamo v sedanjosti brez kakršnekoli vizije za prihodnost oz. se je na nek način celo bojimo, načenjajo prav vprašanje prihodnosti: do katere točke vztrajati v življenju, kakršno je, in iskati opravičila za takšno ravnanje, kje pa potegniti črto in reči, da so potrebne spremembe.
In kje je tista točka? Divjak je prepričan, da smo na tej točki zdaj, če jo bomo čakali, bo prepozno. Po njegovem opažanju se toleranca vseskozi dviguje, meja sprejemljivosti, ki je bila še nedavno nesprejemljiva, kar naenkrat postane realnost; kot primer je navedel ograje pred begunci, Donalda Trumpa in globalno segrevanje.
V predstavi se zvrstijo dogodki z različnih koncev sveta. Ustvarjalci jih niso izbrali naključno, pač pa so izbrali tiste, za katere se jim je zdelo, da bi o njih lahko spregovorili. Po besedah igralke Anje Novak je vsak izhajal iz svoje pozicije, svojega dojemanja in razumevanja stvari. Zgodbe vsakdana v postavitvi sicer ilustrira distanciran pripovedovalec, ki na odtujen način pove, da je človeštvo med seboj povezano, da tudi tisto, kar se zgodi daleč stran, vpliva na naše razmišljanje in čustvovanje.
Kot je še pojasnil Divjak, so iskali možnost nekega skupnega imenovalca, s katerim bi se lahko vsi poistovetili. Režiser si namreč upa trditi, da kljub občutku, da živimo drugačno življenje kot na Kitajskem ali na vojnih območjih, v svojem bistvu bijemo isti boj za človeka dostojno življenje.
"Gre za diagnozo sveta s specifično senzibiliteto, za minimalistično, ponotranjeno, skoraj filmsko igro, ki zahteva veliko koncentracije tako od igralcev kot od gledalcev," je poudarila Katarina Stegnar.