»Ko človek počasi umira in je pred tem dolgo bolan, je najbolj grozno to, da je vsak dan čisto malo slabše, tako malo, da tega niti ne opaziš. Morda celo pomisliš, da mu gre na bolje. Nato se spomniš: pred tednom je lahko sam vstal, zdaj pa se lahko samo še obrne. Potem na to pozabiš in čez čas z grozo presenečen opaziš, da se niti obrniti ne more več, da s težavo dvigne glavo. Takrat prvič sprevidiš neizbežno. Enako je s koncem sveta.« (Jakov Druskin)
Človek, ki je gledal svet je avtorski projekt, ki izhaja iz občutka, da konec sveta ni samo apokalipsa, ki tam nekje čaka, da se zgodi, ampak je vseprisoten v mikrokozmosih ljudi, družin, posameznikov, ki nimajo glasu in mesta v svetu; ki se premika tako hitro, da praktično že miruje. Občutek, da se pelješ po dolgi dolgi cesti z avtomobilom, ki mu zmanjkuje goriva, avto vozi, goriva ni, cilja ni, postajališča ni. Avto pa kar pelje in pelje. Še malo potrpimo, pa bo bolje. Še malo, še malo, pa bo bolje. Pa je apokalipsa resnično stvar prihodnosti?
