Urška Brodar, 17. 1. 2023

Strah in beda Tretjega rajha – Brechtovi mali komadi

Slovensko mladinsko gledališče, Kino Šiška, Bertolt Brecht STRAH IN BEDA TRETJEGA RAJHA, režija Sebastijan Horvat, premiera 17. januar 2023.
:
:

Ivian Kan Mujezinović

Nekje v letih 1934 in 1935, takrat že v pregnanstvu, sta Bertolt Brecht in Margarete Steffin iz časopisnih vesti in pričevanj očividk_cev začela zbirati gradivo o vsakodnevnem dogajanju v Hitlerjevi Nemčiji. Hkrati so nastajale pesmi o tej tematiki. Zbirka materiala in pesmi, ki v šestih verzih tematsko uvajajo posamezne prizore, je služila kot navdih za niz prizorov, ki je v Brechtovem opusu svojevrsten unikum. Leta 1937 je začel izpisovati posamezne prizore, ki jih je poimenoval kar mali komadi, saj lahko delujejo tudi vsak zase. V vsakem se je lotil določenega segmenta družbe in z dokumentaristično natančnostjo seciral njegovo delovanje, ki je vodilo v vzpon in normalizacijo fašizma v konkretnem zgodovinskem trenutku. Čeprav fabula, kot rečeno, ni enotna, je mogoče prizore umestiti v dve kategoriji: v nekaterih od njih je prikazano stopnjevanje nasilja v družinskem okolju različnih slojev, v drugem segmentu pa so vzpostavljene geste upora. Tak je npr. prizor Kredast križ, v katerem delavec komunist z retorično spretnostjo tako »obrne« mladega SA-jevca, da se ta zagovori in izda, kje bodo izvedli naslednjo čistko; v prizoru Kmet krmi svinjo kmet kljub direktivi noče izstradati svoje živine; zadnji prizor Plebiscit pa se konča z odločnim »NE!« Hitlerju.

Spomladi leta 1938 je Brecht izpisal že sedemnajst prizorov in jih po vzoru Balzacovega romana Blišč in beda kurtizan naslovil Strah in beda Tretjega rajha. Maja 1938 je bila v Parizu krstna uprizoritev v režiji Slatana Dudowa (z nemško zasedbo v pregnanstvu, sestavljeno iz profesionalnih in amaterskih igralk_cev), na oder so postavile_i osem prizorov, uprizoritev pa so naslovile_i 99 % in podnaslovile_i Slike iz Tretjega rajha.

Še pred začetkom druge svetovne vojne je Brecht poskušal te male komade (takrat jih je imel že 27) izdati pod naslovom Nemčija – Strahotna pravljica (Deutschland – Ein Gräuelmärchen), za kar ga je navdihnila Heinejeva epska pesnitev Nemčija. Zimska pravljica (Deutschland. Ein Wintermärchen), ampak do izdaje zaradi zgodovinskih okoliščin ni prišlo, tako da so posamezni prizori nato izhajali v literarnih revijah. V Moskvi je leta 1941 izšlo trinajst prizorov, anonimno prevedenih tudi v angleščino. Ameriška izdaja iz leta 1944, naslovljena Zasebno življenje rase gospodarjev (The Private Life of the Master Race), za katero sta besedila prevedla Eric Russell Bentley in Elisabeth Hauptmann in je služila odrski priredbi za ameriško uprizoritev, je vsebovala sedemnajst prizorov. Kot zanimivost: junija 1945 jo je na kalifornijski Univerzi Berkeley na oder postavil sin Arthurja Schnitzlerja, Henry Schnitzler; predstava je bila uradni del programa za delegate ustanovnega kongresa Združenih narodov v San Franciscu. Šele po vojni leta 1945 je Brecht pri njujorški založbi Aurora izdal izčiščeno nemško verzijo, ki je vsebovala 24 prizorov, kot uvod pa pesnitev oz. balado Sprevod nemške vojske (Die deutsche Heerschau); prizorom je takrat dodal še natančne časovne in prostorske opredelitve. Ta različica s 24 prizori je bila tudi predloga za moj prevod uprizoritve v Mladinskem.

Brecht je sosledje prizorov, napisanih v letih 1937 in 1938, imenoval »montaža«. Gre za umetniško metodo, ki jo je utemeljil in razvijal na izkušnjah revolucionarnega delavskega gibanja, potem pa preizkusil v novih okoliščinah in z novimi temami. V zapiskih z dne 15. avgusta 1938 pravi, da proletarsko gledališče v pregnanstvu tako poganja naprej gledališče samo. Mali komadi zanj predstavljajo seznam gestusov: gestus molka, gestus oziranja, gestus prestrašenosti itd., torej gestusov pod diktaturo. Epsko gledališče lahko tako dokaže, da so v njem mogoči tako »psihološki interierji« kot skorajda naturalistični elementi.

Iz podatkov o nastanku in razvoju besedila je razvidno, da je Brecht nabor malih komadov vseskozi spreminjal, ga tudi prepuščal različnim režiserjem in kontekstom posameznih uprizoritev. Leta 2023 bi zaradi avtorskih pravic, ki jih v Brechtovem imenu upravljajo njegove_i dedinje_či, uradno morale_i uprizoriti vseh 24 (oz. 27) prizorov – brez kakršnihkoli sprememb in v vrstnem redu, v kakršnem so natisnjeni. To togo razumevanje ekipam, ki se tega besedila lotevajo tik pred potekom avtorskih pravic, tako odvzema tisto bistveno komponento, ki jo je Brecht kot gledališki človek nedvomno predpostavil, namreč, da si ekipa izbere tiste prizore in v takšnem vrstnem redu, kot se ji za njihov čas, prostor in vizijo zdi primerno. Za ameriško postavitev je npr. sam Brecht sedemnajst malih komadov razporedil v tri sklope (se pravi, da niso bili uprizorjeni v istem vrstnem redu, kot so bili natisnjeni), spisal novo pesem, ki vse skupaj uokvirja, nekatere dele teksta dopisal, napravil gledališki okvir itd. Še leta 1956 (tik pred smrtjo) je svoje učenke_ce pooblastil, naj na oder Berliner Ensembla postavijo deset prizorov te igre, in uprizoritev je nato doživela 156 ponovitev.

V slovenščini je šest prizorov izšlo v dveh številkah študentskega časopisa Tribuna leta 1960 (brez navedbe prevajalke_ca). Dva prizora sta bila nato šele leta 1997 prevedena za radio (prevajalec Peter Zobec). Odrsko postavitev pa je besedilo doživelo šele leta 2021 s študentsko produkcijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (v prevodu študentk_ov germanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in v režiji Bora Ravbarja in Jerneja Potočana).

 

P. S.

Med preverjanjem prevoda prizora Fiziki (ki ga zaradi strogih avtorskih pravic ne smemo objaviti) sem se s fizikom in filozofom Matjažem Ličerjem zapletla v zanimivo debato, po kateri je napisal besedilo, ki dobro razpre teme in okoliščine časa nastanka Brechtovega teksta in principe njegove antifašistične dramatike. Prizor je bil sicer prvič samostojno objavljen že leta 1938 v časopisu Die neue Weltbühne (Praga/Pariz). Tudi nekateri drugi prizori so, kot sem že omenila, izšli še pred knjižno izdajo (npr. tudi v moskovskem pregnanskem literarnem časopisu Das Wort), zaradi česar so imeli v javnosti še pred začetkom druge svetovne vojne neposreden umetniški in politični učinek. V sočasnem trenutku so dokumentirali in razširjali resnico o razmerah in dogajanju v nacistični Nemčiji, opozarjali na režimsko stopnjevanje okrutnosti, na nevarnost vojne in širili idejo odpora.

Bertolt Brecht, Strah in beda Tretjega rajha, Sebastijan Horvat, Kino Šiška, SMG

Povezani dogodki

Urška Brodar, 17. 6. 2019
Pogovor z režiserko Anjo Suša
Urška Brodar, 20. 2. 2015
Kdo je komu kaj dolžan?
Urška Brodar, 19. 10. 2021
jerebika, štrudelj, ples pa še kaj