Pogovor z režiserjem Nikolo Zavišićem

Nikola, kako to, da si študiral v Pragi?

Leto 1993. Grozno leto za deželo Srbijo, tudi za Beograd. Zelo nezdrava atmosfera. Si v vojni, pravijo pa ti, da nisi. Televizija v udarnih terminih predvaja posnetke po reki Savi plavajočih trupel. Vzdigne se drhal in grozljivi ljudje z ročnimi bombami za pasom, pijani in bahavi križarijo po mestu, v katerem pravkar odraščam. Bil je glavni odmor na VIII. Beograjski gimnaziji na Cvetnem trgu. Iz učilnice sem odšel v svoj najljubši kotiček, kjer me nihče nikoli ni vznemirjal – pod veliko drevo na dvorišču gimnazije. Ne vem, ali je bil hrast ali kostanj … res brez veze, da tega ne vem (zdaj razmišljam!). Tu sem sedel s svojim prijateljem, kolegom in sorodnikom Markom. Sredi nekega nepomembnega pogovora je Marko rekel: "Ne splača se več biti tukaj. Greva v Prago? Tam je dobra šola. Jaz film, ti gledališče …" Dve leti kasneje sva oba študirala v Pragi. On na znameniti akademiji za film FAMU in jaz na malo manj znameniti, a vseeno dobri akademiji za gledališče DAMU. Vrgla sva miselna trnka, s svojo željo po odhodu na njih, in ujela Prago. Hop!

Katero svojo uprizoritev, ki si jo režiral do sedaj, bi izpostavil?

Uuu … o tem je težko govoriti. A če se že moram odločiti za eno samo predstavo, potem naj bo to Tujec Alberta Camusa – zadnja predstava, ki sem jo režiral v Pragi s svojo posebno skupino Com Factory leta 2003. To je bila čista ljubezen veliko povsem različnih ljudi: Srbov, Čehov, Slovakov, Fincev, Poljakov … To se ne pozablja. Svoboda in veselje.

Katera zgodba te je pripeljala v Celje?

Poznanstvo s Tino Kosi. To je bil povsem naraven fluid. Bil sem selektor mednarodnega programa Sterijinega pozorja (nekoč nacionalni festival drame in gledališča SFRJ, danes le še Srbski, a z mednarodnim programom!) in dobila sva se v Zrenjaninu, da se spoznava. In sva se, spoznala. Odtlej se je vse odvijalo samo od sebe: Hiša Bernarde Alba SLG Celje je uspešno gostovala na Sterijinem pozorju leta 2010, jaz pa sem prišel v Celje režirat Čehova.

Kako to, da si se odločil v Celju režirati prav Čehova?

Od nekdaj sem si želel, da bi tudi na druge ljudi prenesel svoje navdušenje nad kratkimi zgodbami Čehova. A hkrati sem si želel, da bi poskusil zrežirati tudi njegove kratke komedije. No, tako se je to sestavilo v Jaz vas ljubim.

Poleg režije se ukvarjaš tudi z oblikovanjem luči, kakšno vlogo ima zate luč v gledališču?

Svetloba je VSE. Če ne bi bilo svetlobe, se ne bi NIČ videlo. Bila bi tema. Torej, če je že svetloba VSE, potem pa naj bo vsaj tako pomembna kot drugi elementi, ki tvorijo gledališko predstavo. Zame je svetloba – prostor. Trudim se, da v ta prostor svetlobe vnesem kakovost in ozračje. Neprestano delam na tem. Svetloba je navdih. Poglejte slikarje. Holandske mojstre recimo – Breugel, Vermeer. Bosch. Kako zelo je pri njih pomembna svetloba, izvor svetlobe. Ali pa Velasquez, Caravaggio … vse to je zame velika inspiracija, neusahljiva. Ljubim svetlobo. Želim si, da bi tudi svetloba ljubila mene.

Čehov se je, čeprav je bil zdravnik, preživljal s pisanjem kratkih zgodb za humoristične časopise, tudi svoje igre je podnaslovil s komedijami, njegovi sodobniki pa so v njegovih igrah videli predvsem drame, če ne celo tragedije. Kakšen je tvoj ključ do čehovljanske komedije?

Čehov vidi človeka. Vidi vse, kar se dogaja v njegovi duši. To védenje o človeku uporabi, da bi nas potolažil in nam rekel: "Ne skrbite. V vsakem primeru bomo umrli." To je absurden humor, ki izhaja iz situacij, v katere Čehov postavlja svoje nesrečne in osamljene karakterje. A po drugi strani Čehov svojim junakom daje zavest. To je pomembno. Zavest. Zavest o času in prostoru. O tem, kako malo lahko dejansko vplivamo na življenje, na dogodke v njem. Zato je najbolje, da se smejemo sebi in svetu, v katerem živimo, in ljudem, ki jih poznamo. To je smeh, ki se zaveda strahu, neznanja, neumnosti, grobosti in osamljenosti. To je smeh veselja, da smo vendar živi, da smo sploh tukaj, na planetu, v vesolju. Kakšno čudo!

Čas in prostor igrata pri Čehovu pomembno vlogo, ti si zgodbo Žalost uporabil kot vezni člen, kočijaž vozi ljudi v njihove zgodbe, torej v vzporedni čas in prostor. S katerimi gledališkimi sredstvi bodo ti različni prostori in letni časi ponazorjeni na Odrupododrom?

Bomo videli.

Ogledal si si nekaj predstav v SLG Celje, tudi v Ljubljani. Kaj si opazil v primerjavi z uprizoritvami v Beogradu in okolici?

Ni velike razlike. Meni je vseeno, kje gledam predstave: v Beogradu, Ljubljani, Pragi, Zürichu, Stockholmu. Zdaj bom neizviren – zame obstaja samo dobro ali slabo gledališče! A moram priznati, da sem se sčasoma naučil, da cenim DELO ljudi, ki se ukvarjajo z gledališčem. Vem, da velikokrat kvaliteta produkcije dejansko ni odvisna le od našega truda in želje, temveč tudi od čiste energije in sreče. Zato ne bi veliko govoril o tem, kaj mi je všeč in kaj ne. Rad bi dodal, da mi dve popolnoma različni predstavi, ki sem ju gledal v SLG Celje, dajeta upanje, da je dialog med različnimi formami v eni gledališki hiši realen in možen. Govorim o predstavah Županova Micka in Smrt trgovskega potnika. Ti dve predstavi se razlikujeta v vsem, a gledališkemu repertoarju dajeta zelo zanimivo enotnost pristopa k delu. Mislim, da je to pohvale vredno.

Kam naprej?

Srečen sem, da imam veliko dela. Do polovice leta 2012. Vem, kaj bom delal. Za režiserja je zelo lepo, če pozna svojo bližnjo prihodnost. Veselim se vsega, kar prihaja.

Anton Pavlovič Čehov
Jaz vas ljubim
Enodejanki Medved in Snubač ter dramatizirani kratki zgodbi Šala in Žalost
Lirična farsa

Prevajalec enodejank Mile Klopčič
Prevajalka kratkih zgodb Tina Kosi
Avtor priredbe besedila in režiser Nikola Zavišić
Dramaturginja Urška Brodar
Avtor koncepta prostora Nikola Zavišić
Kostumografinja Mateja Benedetti
Skladateljica Sonja Lončar
Lektor Jože Volk
Oblikovalec luči Nikola Zavišić

Igralci
Miro Podjed
Jagoda
Vojko Belšak
Igor Sancin
Andrej Murenc
Ana Ruter
Igor Žužek
Barbara Medvešček
Tarek Rashid
Mario Šelih

Povezave:
Fotogalerija na SiGledal