Urška Brodar, 19. 10. 2021

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj

SNG Nova Gorica in Slovensko mladinsko gledališče, Simona Semenič JEREBIKA, ŠTRUDELJ, PLES PA ŠE KAJ, režija Jure Novak, premiera 19. oktober 2021.
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

V tako mešani ekipi, dva ansambla plus gostja, pa je teren nov za vse, razmerja še niso vzpostavljena, vsi se tipamo, vohamo, spoznavamo, spodbujamo in izzivamo.
Lepše situacije si ne bi mogel želeti.

Drugič pa, in to je vpisano že v režijski koncept, se vleče jasna vzporednica med dvema ideološkima jezikoma v jerebiki in dvema gledališkima jezikoma v uprizoritvi. In kot se v jerebiki izkaže, da sta ideologiji javno zapovedani, intimno pa subvertirani, tako se v ustvarjalnem procesu čedalje bolj kaže, da je marsikatera na prvi pogled radikalna razlika v resnici samo razlika v narečju, izhodišču, orodju: da pa igralke in igralci na koncu spregovorijo v istem jeziku, zapojejo enoglasno.

Trenutno so najboljši prizori tisti, ki soočajo obe gledališči. Z medsebojnim oplajanjem (sic!) igralke in igralci drug drugega silijo k prestopanju lastnih meja, k raziskovanju sebe in partnerjev.
Ni to definicija dobrega seksa?

Res je. Kaj pa humor, mar ni tudi seks boljši, če ni velikega pritiska, družbenih norm in pričakovanj? Spomnim se, da sem se med prebiranjem teksta večkrat od srca nasmejala, in če se ne motim, je Simona besedilo poslala tudi na natečaj Dnevov komedije v Celju, kjer sicer ni dobila nagrade. Misliš, da zato, ker gre za avtorico, ki subvertira ravno ta runkeljsko ruralni humor »čreva na plot«?

Uf. Imaš prav – jerebika obravnava med drugim format »ljudske« komedije, ampak to spet počne nekako subtilno, ne obtožujoče. Besedilu bi prej rekel drama z obilico humorja kot komedija, uporablja pa za ogrodje, ajde, format veseloigre.
Na začetku procesa sem kot referenci navedel filma Moj ata, socialistični kulak in Petelinji zajtrk, hotel sem se navezati na njuno »avtentičnost« ali »ponarodelost«, pa že vse od takrat od članov ekipe poslušam, kako jerebika pa res ni to.
Tudi oni imajo prav – ni. Sta pa to dve razpoki v kolektivni slovenski podzavesti, skozi kateri lahko v nas vstopijo ostrejše vsebine.

Kako pa se lotevate referenc, v besedilu je dosti italijanske glasbe, filmskih referenc, ki morda niso tako zelo splošno znane (sploh ne v Ljubljani)?

Spoznavajmo svet in domovino, se je včasih reklo, ne? Dajmo.

Smo Slovenci in Slovenke res tako razklani, kot nam to, sploh zadnje leto, zelo vneto prodaja politika?

Bojim se, da smo ali da vsaj postajamo. Vsi vemo, zakaj. Na eni strani klasičen Breitbart playbook, ki ga slovenska desnica dosledno uresničuje – bolj kot se ljudem politika zagabi in bolj kot se polarizira, bolje jo na volitvah odnesejo populisti in konservativci. Ne slovenska ne svetovna levica še nista našli učinkovitega odgovora na metode Trumpa, Orbána in Janše. Na drugi strani nas v širokem loku prehitevajo tehnologija, družbeni mediji, nemiri, apokalipse, vsa ta konfuzna gomila sodobnega sveta, ki mu nismo več kos ne evolucijsko, kot živali, ne humanistično ali družboslovno. In strah, nemir, negotovost – radikalizirajo.

Hkrati pa prav jerebika ponuja odgovor ali vsaj postavlja prava vprašanja in nastavlja ogledalo – se morda ne jemljemo preresno? Je odgovor – kako primerno – bolj sproščena Slovenija? 

 

Povezava: PDF Gledališkega lista

Jure Novak, štrudelj, jerebika, ples pa še kaj, SMG, SNG Nova Gorica, Simona Semenič