Snov za Skopuha je Jean-Baptiste Poquelin Molière črpal pri Plavtu in njegovi Aulularii ali Komediji o loncu. Krstno ga je uprizoril 9. septembra 1668 v gledališču Palais-Royal – sam je nastopil v vlogi naslovnega lika Harpagona, ki pooseblja grabežljivost in skopost. Kljub ugodnemu kritiškemu sprejemu igra ni pritegnila občinstva. Uspeh je nastopil šele pozneje: Skopuh je postal eno najpogosteje uprizarjanih Molièrovih del. Večkrat je nagovoril tudi slovenske gledališke ustvarjalce: prvič v sezoni 1919/20 v Trstu in pozneje na poklicnih odrih še sedemkrat oziroma osemkrat, če k celoti prištejemo tudi »najbolj skopo izvedbo Skopuha«, monodramo Andreja Rozmana Roze (2007).

O uprizoritvi v Slovenskem gledališču v Trstu leta 1920 ni znanega veliko; režiral jo je Emil Kralj. Uporabljeni prevod Skopuha Friderika Juvančiča ni bil prvi, v naslednjih desetletjih mu jih je sledilo še pet; že postavitev leta 1922 v Mariboru je uporabila prevod Maksa Šnuderla. Dušan Moravec v pregledu tržaškega gledališkega delovanja do požiga Narodnega doma označi dejstvo, da je bil Skopuh »prej igran v Trstu kakor v slovenski prestolnici«, za »zanimivost svoje vrste« in zapiše, da sta Emil Kralj in Marij Sila sledila zamislim Milana Skrbinška, ki je štel Molièrovo igro »v svoj idealni program«. To potrjuje mariborska postavitev, pripravljena v počastitev tristoletnice Molièrovega rojstva, ki jo je Skrbinšek režiral in v njej nastopil v vlogi Harpagona.

Prvo in doslej edino uprizoritev Skopuha v ljubljanski Drami je leta 1926 režiral Osip Šest. Po kritiškem mnenju Franceta Koblarja je »zaradi grobe domačnosti nekaterih igralcev« igra »spominjala na prvotno snov stare burke in ni bila prava francoska klasična komedija«. Kakšne pa so bile poznejše uprizoritve, denimo druga mariborska (1947) in druga tržaška (1948), obe v režiji Jožeta Babiča, ki je cenil Molièrov »revolucionarni odnos do dobe, v kateri je živel«, ali celjska (1957) v režiji Andreja Hienga, ki je zapisal, da je to »zelo kruta komedija«? Kako je kritika ocenila kranjskega, v gmajn gorenšno postavljenega vohernika, kot si ga je leta 1999 z ekipo zamislil režiser Vito Taufer, kako na commedio dell'arte oprto branje režiserja Borisa Kobala v Mestnem gledališču ljubljanskem leta 2010?

SLOGI in Drama. V ciklu predavanj in pogovorov sodelavci Slovenskega gledališkega inštituta (SLOGI) aktualne uprizoritve SNG Drama Ljubljana pred premierami v sezoni 2023/24 postavljajo v širši zgodovinski, umetniški in družbeni kontekst. Dogodki ponujajo ekskluzivni vpogled v zbirke SLOGI – Gledališkega muzeja in občinstvo že pred ogledom posameznih predstav spodbujajo k razmisleku o temah ter vprašanjih, ki jih odpirajo izbrana dramska dela, njihova kritiška recepcija in uprizoritvena zgodovina.