Skopuha je Jean-Baptiste Poquelin Molière krstno uprizoril 9. septembra 1668 v gledališču Palais-Royal – sam je nastopil v vlogi naslovnega lika Harpagona, ki pooseblja grabežljivost in skopost. Kljub ugodnemu kritiškemu sprejemu (po Robinetu je bila uprizoritev »polna smešnih pripetljajev«, ki jih je podala »odlična zasedba«) pa igra ni pritegnila občinstva. Uspeh je nastopil šele pozneje: Skopuh je postal eno najpogosteje uprizarjanih Molièrovih del. Večkrat je nagovoril tudi slovenske gledališke ustvarjalce: prvič v sezoni 1919/20 v Trstu in pozneje na naših poklicnih odrih še sedemkrat oziroma kar osemkrat, če k celoti prištejemo tudi »najbolj skopo izvedbo Skopuha«, monodramo Andreja Rozmana Roze.
O uprizoritvi v Slovenskem gledališču v Trstu leta 1920 ni veliko znanega; režiral jo je Emil Kralj. Uporabljeni prevod Skopuha Friderika Juvančiča sicer ni bil prvi in v naslednjih desetletjih mu jih je sledilo še pet; že postavitev leta 1922 v Mariboru je uporabila prevod Maksa Šnuderla. Dušan Moravec v pregledu tržaškega gledališkega delovanja do požiga Narodnega doma označi dejstvo, da je bil Skopuh »prej igran v Trstu kakor v slovenski prestolnici«, za »zanimivost svoje vrste« in zapiše, da sta Emil Kralj in Marij Sila sledila zamislim Milana Skrbinška, ki je štel Molièrovo igro »v svoj idealni program«. To potrjuje mariborska postavitev, pripravljena v počastitev tristoletnice Molièrovega rojstva, ki jo je Skrbinšek režiral in v njej nastopil v vlogi Harpagona.
Prvo in doslej edino uprizoritev Skopuha v ljubljanski Drami je leta 1926 režiral Osip Šest. Po kritiškem mnenju Franceta Koblarja je »zaradi grobe domačnosti nekaterih igralcev« igra »spominjala na prvotno snov stare burke in ni bila prava francoska klasična komedija«. Kakšne pa so bile poznejše uprizoritve, denimo druga mariborska (1947) in druga tržaška (1948), obe v režiji Jožeta Babiča, ki je cenil Molièrov »revolucionarni odnos do dobe, v kateri je živel«, ali celjska (1957) v režiji Andreja Hienga, ki je zapisal, da je to »zelo kruta komedija«? Kako je kritika ocenila kranjskega, v gmajn gorenšno postavljenega vohernika, kot si ga je leta 1999 zamislil režiser Vito Taufer z ekipo, kako na commedio dell’arte oprto branje režiserja Borisa Kobala v Mestnem gledališču ljubljanskem leta 2010?
Na dogodku se bo odvil zgodovinski prelet slovenskih gledaliških srečevanj z Molièrovim Skopuhom, ki ga pripravlja teatrologinja in kustosinja Ana Perne. Dramaturginja aktualne uprizoritve v SNG Drama Ljubljana Diana Koloini pa bo predstavila svoj pogled na to Molièrovo komedijo.