Dušan Jovanović je med največjimi slovenskimi režiserji, dramatiki in gledališkimi reformatorji. Sredi šestdesetih let je deloval v Študentskem aktualnem gledališču, konec šestdesetih je bil povezan z Gledališčem Pupilije Ferkeverk, v začetku sedemdesetih pa z Eksperimentalnim gledališčem Glej. Od konca sedemdesetih do srede osemdesetih je bil umetniški vodja in režiser Slovenskega mladinskega gledališča, ki je takrat postalo eno od najvidnejših gledališč v Jugoslaviji, uveljavilo pa se je tudi v mednarodnem prostoru. Od leta 1989 je deloval kot profesor na AGRFT. Je avtor avantgardnih in angažiranih dram, v katerih je raziskoval eksistencialno in družbenozgodovinsko problematiko svojega časa. V petih desetletjih je režiral več kot sto uprizoritev, pogosto tudi po svojih lastnih dramskih predlogah. Uveljavil se je tudi v esejistiki, poeziji in kolumnistiki.

Razstava Dušan Jovanović – kulturni terorist, ki jo pripravlja SLOGI v sodelovanju s Cankarjevim domom, bo prva pregledna razstava o Jovanovićevem življenju in delu. Razgrnila bo bogato večplastnost njegovega ustvarjalnega opusa, ga ustrezno povezala s ključnimi poglavji iz njegovega življenja ter obenem odgovorila na vprašanje, zakaj ga je Josip Vidmar umestil med »kulturne teroriste«.

Zgodovina slovenskega in jugoslovanskega gledališča druge polovice 20. stoletja je usodno povezana z dramatikom in režiserjem Dušanom Jovanovićem. Rojen je bil leta 1939, tik pred drugo svetovno vojno, v družino z grškimi, nemškimi, hrvaškimi in srbskimi koreninami. Zgodnje otroštvo je preživel v Skopju in Beogradu ter se pozneje z očetom preselil v Slovenijo. Prišel je od zunaj, kot tujec, ki je postal gledališki reformator in drzen dramatik. Gledališče je zaznamoval z nenehnim iskanjem novih načinov uprizarjanja in intelektualnim provociranjem. Najprej v Študentskem aktualnem gledališču, nato v Eksperimentalnem gledališču Glej in Gledališču Pupilije Ferkeverk. Največji pečat je pustil v Slovenskem mladinskem gledališču, ki ga je vodil med letoma 1978 in 1985. Uveljavil se je tako pri nas kot v vsej nekdanji Jugoslaviji, saj je režiral tudi v Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni, pa tudi v tujini.

Vzporedno z gledališko režijo so nastajale njegove drame. Norci so bili uvrščeni na repertoar Odra 57, enega od prvih povojnih eksperimentalnih gledališč, vendar zaradi ukinitve niso bili uprizorjeni. Toda Jovanović ni odnehal. Uprizorili so jo sedem let pozneje v SLG Celje. Uveljavil je eksperimentalno gledališko pisavo, npr. z Znamke, nakar še Emilija in tudi obračunal z eksperimentom v Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka. Konec sedemdesetih let je postavil temelje politični dramatiki, ki pa je bila krvavo osebna, z Osvoboditvijo Skopja in Karamazovimi. Odpiral je tabu teme in z njimi polnil gledališke dvorane od Avstralije do Združenih držav Amerike.

Preobrazil je jugoslovansko gledališče in Josip Vidmar, ki je te nove pojave zavračal, ga je uvrstil med skupino kulturnih teroristov (Dušan Jovanović, Ljubiša Ristić, Janez Pipan, Slobodan Šnajder, Rudi Šeligo …). Bil je vsestranski intelektualec, ki je svoje gledališko delovanje dopolnjeval z eseji o družbeni stvarnosti, pozneje tudi s pesmimi in prozo. Kot profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani je navdihoval naslednje generacije gledališčnikov. Želel si je postaviti uprizoritev na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, kar mu ni uspelo, a kaže na njegovo prepričanje, da je treba nenehno sanjati o nemogočem.

Vsestranskost in drznost Dušana Jovanovića bo skušala predstaviti razstava o njegovem življenju in delu z naslovom Dušan Jovanović – kulturni terorist, ki jo bodo dopolnjevali številni spremljevalni dogodki.

V sredo, 29. januarja, bo na sporedu znanstveni simpozij ob izidu omenjene monografije, na katerem bodo nastopili avtorji prispevkov Darja Dominkuš, Sebastijan Horvat, Hrvoje Ivanković, Aleksandra Jovičević, Milan Mađarev, Aldo Milohnić, Saša Pavček, Janez Pipan, Draga Potočnjak, Alja Predan, Tomaž Toporišič, Gašper Troha in Dragan Živadinov.

Med 8. in 10. februarjem pa se bodo zvrstile projekcije treh filmov, ki so povezani z Jovanovičevim delom: Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba v režiji Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina (2017), Delanje Leara o uprizoritvi Kralja Leara iz leta 1993 v režiji Damjana Kozoleta ter Osvoboditev Skopja.