Nijinsky Siam je ena izmed medijsko bolj obleganih uprizoritev letošnjih Mladih levov, za kar gre "krivda" v prvi vrsti avtorju, Pichetu Klunchunu. Malo zato, ker gre za enega najuspešnejših plesalcev tradicionalnega tajskega plesa, in malo zato, ker je pred leti na Mladih levih nastopil z revolucionarnim koreografom Jeromom Bellom. Odnos med Vzhodom in Zahodom tudi tokrat ostaja središče uprizoritve, Klunchunov partner v plesnem dialogu je nihče drug kot Vaclav Nižinski, povod za uprizoritev pa je predstava (oziroma njeno dokumentarno gradivo) tega slavnega ruskega baletnika iz leta 1912, Danse Siamoise, ki jo je Nižinski ustvaril kot odziv na gostovanje tajske plesne skupine v Rusiji.
Predstava je pritegnila precej obiskovalcev, nekaj več kot po navadi je bilo opaziti strokovne publike, nekateri med njimi so tudi po službeni dolžnosti prispeli z različnih koncev tujine, nekaj je bilo turistov, stalnica pa ostajajo zvesti domači spremljevalci in seveda naključni gostje. Ustvarjalcem so namenili dolg in bučen aplavz.
Slovenski gledalci so povedali:
"Predstava mi je bila kar všeč, če gledamo nanjo kot na interpretacijo Zahoda s strani Vzhoda in ne obratno, kar nam večinoma ponujajo pri nas. Je prva predstava, ki jo letos gledam na Mladih levih in sem sploh prijetno presenečena nad letošnjo odločitvijo za izpostavitev Azije. Pri današnji predstavi je bila fascinantna predvsem tehnična izvedba – kako z minimalnim gibanjem doseči nekaj, kar učinkuje povsem enostavno, čeprav je jasno, da je veliko bolj zahtevno od ostalih nam poznanih plesov."
"Ja, všeč mi je bila. Inteligentna, pedantna, mešanica etna in tradicije, poleg vsega pa še prav zabavna."
"V splošnem mi je bila všeč, nisem razumela vsega, všeč sta mi bili predvsem njena občutljivost in gibanje podob, ki jih je Klunchun ustvaril s senčnim plesom."
Obiskovalci so večinoma seznanjeni s programom Mladih levov. Vendar ostajajo zaradi polpočitniškega in poldelovnega obdobja odločilen dejavnik pri izbiri določene predstave še vedno predvsem druge objektivne okoliščine, ki jih naknadno poskušajo uskladiti z osebnimi preferencami.
Obiskovalec iz Belgije: "Zelo mi je bilo všeč delo, pravzaprav izvedba vseh plesalcev (Klunchun je k predstavitvi tradicionalnih form povabil še dva tajska umetnika, op. a.). Zelo spokojno – mirno, spoštljivo delo. Všeč mi je bil način povezovanja z Nižinskim. Nekateri sicer pravijo, da je bila uprizoritev preveč edukativna, predvsem besedilo, mogoče tudi fotografije, ampak besedilo je bilo gotovo preveč postreženo na pladnju. Lahko bi ga morda priložili na letaku. Všeč mi je bila tudi glasba."
Obiskovalec iz Španije: "Na splošno mi je bila predstava všeč. Toda nekje na sredini sem se za trenutek izgubil, ker ritem ni bil povsem uravnotežen. To je sicer povsem moje subjektivno mnenje in je najbrž povezano z mojimi velikimi pričakovanji zaradi zelo zanimive teme in ideje, dobre izvedbe dela in njegove plastičnosti – tu mislim predvsem na povezavo s slikarstvom, na primer z Gustavom Moreaujem. Sicer je bila predstava zelo lepo presenečenje, razen že omenjenega ritma, čeprav se zavedam, da ga je zelo težko balansirati, predvsem pa z zelo lepim zaključkom."
Plesalka iz New Yorka:"Osebno me vedno zanimajo dela, ki izhajajo iz tradicionalnih form in ga rekontekstualizirajo v sodobnem plesu. Sicer kot obiskovalka s formo tajskega plesa nisem seznanjena, pristop se mi je zdel izjemno zanimiv, v smislu ohranjanja gibov iz tradicionalne forme, ki se jih uprizarja na nekoliko drugačen način. Pritegnila me je tudi intenziteta dela, poklon Nižinskemu, ki je imitiral podobno formo, potem ko jo je videl zgolj enkrat. Zanimiv je pravzaprav odnos med izurjenim plesalcem klasičnega tajskega plesa in plesalcem klasičnega baleta ter vsi ti odtenki, predvsem pa plasti kulturnih pomenov. Plesalci so bili izjemno lepi, pritegnili sta me fizičnost uprizoritve in utelesitev gibov.
Sama se za remake ne bi odločila, ker je v formi vpete toliko natančnosti, ki je ne bi uspela zajeti, saj se nisem učila klasičnega tajskega plesa. Lahko bi sicer naredila zgolj imitacijo, ker je v primeru tradicionalnih form bistven pomen zgodbe za njimi, religiozne, kulturne … V danem primeru je pomembno vse to znanje in zavedanje, da bi lahko izvajal gibe, tako da bi bila to predvsem adaptacija."
Picheta Klunchuna lahko ujamete še v sobotni izvedbi uprizoritve I am a deamon.